Najprej pojasnimo, kaj naj bi sintagma »razredni mir« pomenila. Vse stabilizacijske politike so sestavljene iz ekonomskih in političnih ukrepov. Ekonomski ukrepi, ki so sicer bistveni, nas tu ne zanimajo. Zanima nas politična plat, torej tisti del, ki je nekakšna fasada. Ta je vezana na konsenz prebivalstva ter centrov politične, finančne in gospodarske moči. Recimo: sindikati se za določen čas odpovedo sindikalnim akcijam in stavkam; kmetje in monopolisti se odpovedo pretiranemu zviševanju cen; država se odpove dragim prestižnim projektom. Vsi sloji prebivalstva torej nekaj izgubijo. V zameno za odrekanje v sedanjosti morajo biti deležni razmeroma jasne vizije, ki jo mora oblikovati vladajoča politična elita. Ta vizija mora biti čim bolj jasno predstavljena. Zelo splošen recept za dosego širokega konsenza, ki bi omogočil stabilizacijsko politiko, je v svetu znan. Ne nazadnje ga je na Balkanu zelo ambiciozno skušal izpeljati Ante Marković, vendar se je pri pričakovanjih, da bo deležen širokega konsenza, močno uštel, ker v svojo enačbo ni vnesel spremenljivke nacionalne emancipacije Slovenije in Hrvaške. To pa dokazuje, da je iskanje širokega konsenza in ustvarjanje »razrednega miru« v končni fazi tudi zelo tvegano početje, ki zahteva precejšnjo politično spretnost, saj napake hitro pripeljejo do trših, recimo vojaških rešitev.