Smrad, ki se je razširil ob aferah Vič in Holmec, je potoval na nenavaden način. Že dejstvo, da so o domnevnem kriminalu in vojnih zločinih prve pisale Slovenske novice, dnevnik, ki ne skriva tabloidne narave, je neobičajno. V Sloveniji namreč nacionalni konsenz obstaja praktično zgolj o eni stvari, o desetdnevni vojni. Kučan in Janša, Drnovšek in Peterle, vsi se bodo strinjali, da je bila leta 1991 Slovenija na strani dobrega, jugoslovanska armija pa na strani zla. V policiji in TO so bili dobri fantje in dekleta, v JLA pa slabi fantje. Slovenija sicer premore še nekaj mitov, denimo mit, da so Slovenci delovni, pridni in pošteni. Desetdnevna vojna je edini mit s političnim prizvokom: pridni, delovni in pošteni teritorialci in policisti so leta 1991 premagali one druge. Za tabloide je značilno, da nacionalne mite producirajo, zvesto negujejo, ne postavljajo jih pod vprašaj, ne drezajo v zadeve, ki so deležne nacionalnega konsenza. Konec koncev, to jim zagotavlja spodobno naklado. Slovenske novice so ravnale neobičajno. Dregnile so natanko v tisto točko, ki naj bi se je tabloid ne loteval. Če v akademskih krogih nekdo dokazuje, da so Slovenci v resnici nadpovprečno leni in nadpovprečno nagnjeni h goljufanju, to mita ne bo ogrozilo. Če bi Helsinški monitor dokazoval, da so enote policije in TO ravnale dvomljivo, bi bilo vse čisto normalno. Ker tujine ne zanima, ali je kdo slovenske nacionalne mite postavil pod vprašaj, je zgodba, v kateri se v resnici ni zgodilo nič velikega, nezanimiva. Zanimiva je kvečjemu za države, ki so bile nekoč kot republike včlanjene v SFRJ. In nikogar drugega.