in večino komunitarističnih razumevanj politike skupnega dobrega obstaja temeljna razlika. Tudi sami komunitarci poudarjajo, da liberalni nacionalizem ni oblika »politike skupnega dobrega«. Ali kakor pravi Sandel, čeprav se je v Združenih državah oblikoval močan občutek nacionalne pripadnosti, »se je izkazalo, da je narod preobsežna kategorija, da bi bilo v njem mogoče gojiti vse skupno samorazumevanje, ki je konstitutivno … nujno za obstoj skupnosti« (Sandel 1984a: 93). Tudi Alasdair MacIntyre misli, da prizadevanje za komunitaristične cilje na nacionalni ravni ni mogoče oziroma da je neprimerno (MacIntyre 1981: 221; 1994; 302; cf. Miller 1989: 60– 7). Sonarodnjaki imajo lahko skupen jezik in občutek pripadnosti posebni zgodovinski družbi, vendar se marsikdaj v temeljih razhajajo glede najpomembnejših življenjskih ciljev. Skupna nacionalna identiteta je torej pretanka podlaga za komunitaristično politiko.42 Zato je večina komunitarcev menila, da je za pravo komunitaristično politiko primerna lokalna raven, saj je na njej mogoče doseči konsenz o vprašanjih dobrega življenja. Rekli bi lahko, da je za Sandla in MacIntyra politika na nacionalni ravni žal nujno liberalna, na lokalni ravni pa potencialno in zaželeno komunitaristična. Z liberalnega stališča pa je prav to, zaradi česar nacionalna identiteta tako slabo ustreza komunitaristični politiki – namreč da ne temeljni na skupnih prepričanjih o dobrem – tisto, kar jo naredi za ustrezno podlago liberalne politike (Tamir 1993: 90). Skupna nacionalna identiteta je vir zaupanja in solidarnosti, ki lahko zgladi globoka razhajanja glede razumevanj dobrega življenja. Skupna nacionalna kultura zagotavlja ljudem vrsto izbir, ne da bi jim pri tem vsiljevala neko posebno razumevanje dobrega življenja in ne da bi omejevala sposobnost ljudi, vpraševati se o posebnih vrednotah ali prepričanjih in jih revidirati. Zdi se torej, da je liberalni nacionalizem izrazito liberalen pristop do družbene enotnosti. To je morda presenetljiva trditev, saj je še pred kratkim marsikdo mislil, da je sama ideja »liberalnega nacionalizma« bistroumni nesmisel – da so namreč vsi nacionalizmi po definiciji neliberalni. A bolj so preučevali dejansko prakso liberalnih demokracij in njihova prizadevanja, da bi ohranila družbeno