Težava je v tem, da je evropska vizija oddaljena perspektiva in da je na poti ponovne evropeizacije Balkana treba najprej preživeti. Balkanske vojne so pokazale, da lahko ljudje za politične iluzije kvečjemu umirajo, od njih pa se ne da živeti. Ekonomska podoba v vojno vpletenih držav pa je na koncu tragična. Celotna regija je izgubila več kot pol svoje nekdanje gospodarske moči, stopnja brezposelnosti obsega skoraj polovico razpoložljive delovne sile, velikost izgub presega celotno amortizacijo in realna vrednost premoženja se vsa leta zmanjšuje. Finančna kriza je posod velika, države pa so dejansko brez tuje pomoči ali inflacijskega financiranja pred bankrotom. V Bosni in Srbiji ni pravnih in ekonomskih institucij, ki bi sploh lahko zagotavljale pravni red, delovanje finančnega sistema in ustrezne ekonomske politike. V Bosni ni pravega političnega konsenza o razvoju države, v Srbiji pa imamo klasično dvovladje, ki šele išče izhod za novo konfederalno ureditev skupne države in razvoj ožje Srbije in Črne gore. Relativno najslabše gospodarsko stanje je v Srbiji, ne samo zaradi visoke 80-odstotne inflacije, temveč kopičenja izgub in notranje finančne anarhije. Kumulirane izgube srbskega gospodarstva presegajo 10 milijard USD, medtem ko je državnega ali družbenega kapitala okoli 6 milijard USD. Po mnenju skupine srbskih ekonomistov v skupini G-17 bi Srbija potrebovala v naslednjih petih letih okoli 10 milijard USD kapitala, da bi lahko postopno normalizirala delovanje svojega gospodarskega sistema.