Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in napačne uporabe pravil postopka. Navaja, da je gradbeno podjetje in da je bila z Odlokom imenovana kot znani izvajalec za območje 05/2 v Obrtno stanovanjski coni v A., kjer se nahajajo tudi parcele, katerih komunalno urejanje je predmet izpodbijane odločbe. Od izdaje Odloka dalje je tožeča stranka kupila navedene parcele in jih tudi komunalno opremljala kot znani investitor ter jih bo tudi dokončno komunalno opremila. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da Občina A. na tem območju ni ničesar investirala v komunalno opremljanje zemljišč. Ta nespornost izhaja iz medsebojne korespondence med strankama. Tožena stranka ves čas priznava tožeči, da je v celoti investirala v komunalno opremo. Tožeča stranka nadalje navede katero komunalno infrastrukturo je že izgradila in sicer kanalizacijsko omrežje, ki poteka od južne ceste po parceli 2913 k.o. A. - mesto po celotni dolžini B. ceste, kjer se v križišču s Cesto v C. priključi ostalim komunalnim napravam in teče po trasi Ceste v C. mimo D. ulice in E. ulice v liniji proti F. cesti, primarni vodovod, primarno visoko napetostno omrežje, plinsko omrežje in sekundarno razdelilno omrežje v območju zgrajenih poslovnih stanovanjskih objektov. Poudari, da je navedeno infrastrukturo že predala posameznim upravljalcem, razen ceste in kanalizacije, ker dela še niso končana. Glede na pogovor med tožečo in toženo stranko je bilo pričakovati, da bo tožeča stranka dokončala komunalno opremljanje spornih zemljišč ter jih prenesla lastninsko-pravno in posestno na Občino A.. Le tej je bilo ves čas postopka v celoti znano, da je tožeča stranka investirala in zgradila komunalno opremo. Glede na izpodbijano odločitev tožene stranke, je podano popolnoma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede vlaganja v komunalno infrastrukturo ter nepravilna uporaba cele vrste določb ZUreP-1 in Navodila za izračun komunalnega prispevka (v nadaljevanju: Navodilo), ki se uporablja po izrecni določbi 2. odstavka 179. člena ZUreP-1. Tako je napačno uporabljen 1. člen Navodila, ki določa, da osnovo za izračun komunalnega prispevka sestavljajo stroški prve izgradnje komunalne opreme. Materialno pravo je kršeno v osnovi glede na ugotovljeno dejansko stanje, saj stroškov občine ni bilo. Nadalje je kršen tudi 2. člen Navodila, po katerem je izračun komunalnega prispevka lahko enak le dejanskim stroškom. Občina A. pa kot rečeno stroškov sploh ni imela. 142. člen ZUreP-1 določa, da v kolikor se sredstva za komunalno opremljenost financirajo s strani pravnih oseb, se sklene pogodba o opremljanju. Sklepanje pogodbe o opremljanju je bilo že v teku, vendar Občina A. pogodbe protizakonito ni sklenila, saj je začela sklenitev pogodbe pogojevati s pogoji, ki v takšno pogodbo po svoji pravni naravi ne sodijo. Tožeča stranka ni pristopila k podpisu pogodbe, saj je bilo v 9. členu navedeno, da se tožeča stranka obveže odstopiti od vseh tožb, ki jih je do dne podpisa pogodbe vložila zoper Občino A.. Iz tega razloga ni prišlo do konsenza med strankama. Tožeča stranka stoji na stališču, da ne gre mešati v pogodbo različnih zadev. Za tožbo je bistveno, da je Občina A. v samem postopku za izdajo potrdila oz. odločbe o komunalnem prispevku priznavala preko ponujene pogodbe, da je tožeča stranka v celoti izgradila komunalno infrastrukturo na parcelah, ki so predmet odločbe, nato pa je iz jeze, ker tožeča stranka ni hotela podpisati ponujene pogodbe, zlorabila svoj položaj in tožeči stranki odmerila komunalni prispevek, čeprav občina ni vložila niti tolarja v izgradnjo komunalne infrastrukture. Celoten pravni zaplet je po mnenju tožeče stranke čisto nepotreben, saj je tožeča stranka kot znani investitor kupila parcele in to v času, ko je bila opredeljena po Odloku kot znani investitor. Nato je zgradila celotno infrastrukturo, kar ni sporno. Kljub temu je tožena stranka pripeljala tožečo do absurdne situacije, ko se mora izboriti za nekaj kar je v celoti sama investirala in bi sedaj morala to še enkrat plačati. V postopku Občine A. tudi ni opravila ogleda, da bi ocenila višino vlaganj. Glede samega vložka tožeča stranka predlaga izvedenca oz. izvedeniško skupino ustrezne gradbene stroke in iz področja cenjenja gradbene infrastrukture. Poudarja pa tožeča stranka, da je občina s samo višino komunalnega prispevka v odločbi z dne 25. 9. 2003 sama ocenila, da znašajo vlaganja 96.079.081,48 SIT. Se pravi, da občina pozna vrednost vlaganj. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, njej pa izda potrdilo o plačanem komunalnem prispevku oz. podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.