ZVONKO ČERNAČ: Poglejte, gospod predsednik, najprej nekaj zgodovine. Po sprejemu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v letu 1991 in osamosvojitvenih zakonov je bila dana možnost vsem, da si uredijo svoj status. Nekaj manj kot 200.000 oseb je na osnovi teh zakonov svoj status tudi uredilo. Tisti, ki so špekulirali glede osamosvojitve, tega niso storili, zato teh problemov kar nekaj let po osamosvojitvi niso izpostavljali. Glave so začeli dvigovati, ko se je čas osamosvojitve oddaljeval, tako kot jih sedaj dvigujejo generali bivše Jugoslovanske armade, ki želijo slovensko pokojnino, leta 1991 pa so bili pripadniki vojske, ki nas je napadla. Kar je nekaj podobnega, kot da bi bivša država plačevala pokojnine fašističnim oficirjem oziroma njihovim vdovam. Edini primeren način za ureditev tega vprašanja tako imenovanih izbrisanih je torej ustavni zakon, saj je problem tudi nastal s 13. členom Ustavnega zakona iz leta 1991, ki ga je prejšnja vlada po približno dveletnem usklajevanju s parlamentarnimi strankami v letu 2007 tudi sprejela, vendar je obtičal v Državnem zboru. Rešitev z ustavnim zakonom je podpiral tudi bivši predsednik države dr. Janez Drnovšek. Vi, spoštovani predsednik, ste takrat kot vodja opozicijske Socialne demokracije zagovarjali konsenz, ki pa ga sedaj ne zagovarjate več oziroma govorite, da ta konsenz ni mogoč. Ne vem, ali so vas v to prepričali novi partnerji iz LDS ali Zares ali kdo tretji. Mislim, da je treba poudariti, da gre pri urejanju tega vprašanja tudi za prevaro vaših volivcev, saj vaša stranka tega vprašanja ni izpostavila v svojih predvolilnih programih, in da gre za popolno ignoranco pol milijona državljank in državljanov, ki so leta 2004 na referendumu o tako imenovanem tehničnem zakonu glasovali proti. Sprašujem vas, spoštovani predsednik, ker mi niste odgovorili na vprašanje: