Kompleks vprašanj, o katerih je govora zgoraj, objektivno ne motivira držav članic, da bi dodatno širile članstvo Unije. Dodatno se poglablja problematika, ki bi zahtevala institucionalne reforme znotraj samih organov Unije in bi z vključevanjem novih članic bila še težje rešljiva. Tako se je na krfskem zasedanju Unije letos jasno pokazalo, da Velika Britanija ni pripravljena privoliti v koncept poglabljanja nadnacionalne integracije v Uniji namesto do sedaj prevladujočega koncepta medvladnega sodelovanja na osnovi konsenza članic. Pri takem stališču verjetno v bodoče ne bo ostala sama, saj se ji utegnejo pridružiti Danci, Francozi, Italijani in še kdo. Vsaka razširitev Unije bi pravzaprav zahtevala prevlado načela odločanja o skupnih zadevah Unije s kvalificirano večino. Obstajajo tudi predlogi, po katerih naj bi prišlo že ob sedanji razširitvi Unije do prerazporeditve števila glasov za posamezne države, predlogi o možnosti, da predloge za sklepe sveta pripravijo organi, v katerih ni nujna prisotnost predstavnikov vseh držav članic, in da naj bi ne veljal več nacionalni "ključ" za imenovanje evropskih komisarjev.