Med drugo svetovno vojno sta konja z vozom peljala ohcet iz Podlipe čez Kajndol skozi gozdno pot proti Žažarju na kmetijo Pišek. Francka je že poznala pot. Piškova kmetija leži malo vstran na sončnem hribcu na samoti. Izpred hiše je videla pod seboj vas, ki zažari zjutraj in zvečer. Cerkev nad vasjo se ji je zdela bliže. Lepoto je srkala vase. Postala je močnejša, ni ji bilo težko gnojiti, orati, sejati in žeti. Konja sta vlekla pred njo in brazde so dišale. Zgodaj sta se ji rodila Franci in Janez, potem pa še Mici in Jože. Dva je rodila doma, po vojni pa že v Ljubljani. Kje so že tista leta! Spomni se še na Podlipo, ko je hodila v šolo. Še zdaj rada pove otroške pesmi. Pove razločno in glasno, nič ne pozabi. Zdaj je Čerenska mama postala stara. Otroci so že zdavnaj odšli. Pri hiši je ostal samo Jože. Kadar je delal drugod, je šla ona v hlev, da je dala živini, da je spodkidala in pomolzla in se pogovarjala: »Na, na, tu imaš otavo; imaš pa res lepe oči in dolge trepalnice, parklje pa imaš kot jaz batovce. Te bo Jože spodrezal. Nič ne bo bolelo …« Živino ima še vedno rada. Nekje pri njenih osemdesetih letih je začela pisati. Vsak večer je vzela velik zvezek in zapisala o vremenu tistega dne in kaj so delali tisti dan. Njeni zvezki še vedno dišijo po kravjem mleku iz domačega hleva. Piše lepo, kot je nekoč v šoli. Tu je nekaj zapisov: - Jože je šel v Lučine polagat ploščice, jaz sem pa doma delala, prala, zeljnatim glavam očistila gnilobo, glave sem dala v kevder in čevlje sem očistila, ki zdaj ne bodo rabili. - Karlinci je peljal trikrat s kiprco kamenje. - Jože je zelo bolan. Potem je ostala sama. Zvečer prej zapre vrata, mimo »štibelca« odide v toplo kuhinjo. Večerjala bo. Potiho odmoli in zapre oči. Zvezda se je utrnila in večerne zarje so odsanjale v noč. Od otroštva do danes je vsako leto delala butare. Ta je še od lani. Zrela jabolka je hodila obirat kar na jablane. V frčadi ima še vedno kaščo za žito. Pred zimo je globoko v pšenico položila najboljša jabolka, da so ostala do velike noči. V frčado gre po lesenih stopnicah, pomaga si z rokami. Ne gre več rada na vrh. Tam je ostala njena lepa in tiha spalnica. Pred dvajsetimi leti je umrl njen mož. Od takrat ne spi več tam, tam v spalnici, v frčadi. Tisto hladno jesensko soboto je zakurila peč. Sušila je spet orehe, da ostanejo suhi čez zimo. Potem je še sama zlezla na peč, kar čez pručko, čez klop in naprej. Drobna in kriva se je zvila v klobčič: »Jutri bodo spet prišli moji otroci.« Ostani zdrava, Čerinska mama! Do konca boš živela na svoji zemlji in Žažar naj ti še dolgo žari. Jože Praprotnik