Preskakovanje ovir ni za ljudi, ki imajo dolg jezik in jih ni nič v hlačah. To mi je bilo jasno, še preden sem se pripeljala na posestvo v neposredni bližini Ribnice, kjer stoji vila rodbine Rudež. Gre za gospodarje, katerih konjeniška tradicija je dolga več kot dve stoletji; v lasti so imeli cel ribniški grad, v njem pa so poleg konj za vožnjo in kmečkih opravil redili tudi jahalne konje. Iz zatona, v katerem se je posestvo zaradi selitve lastnikov znašlo po drugi svetovni vojni, ga je po letu 1991 dvignil Jurij Rudež, in namesto da bi apatično vegetiral na družinskih lovorikah, je takoj zagrabil za delo in začel obnovo. Na lokaciji 'sredi ničesar' je zrasel 70 hektarjev velik konjeniški center, ki je hkrati tudi jedro – en globok vdih, lepo prosim – 1.500 hektarov velikega posestva! Konjeniški center sodi med enega od največjih in najsodobnejših v tem delu Evrope, njegov glavni cilj pa je vzreja in trening vrhunskih konj za preskakovanje ovir in dresuro. Najvrednejša objekta – pa ne zaradi barvnega pročelja ali najdražje opeke – sta zagotovo hleva za športne konje, v katerih vrednosti pridobivajo plemenske kobile z dobrimi rodovniki. Cene teh nizozemskih kraljevih toplokrvnih konj KWPN, ki v svetu že vrsto let veljajo za eno izmed najuspešnejših pasem športnih konj, so vrtoglave, vprašanju, o kakšni vsoti govorimo, pa se je izmikal tudi predstavnik za stike z javnostjo na posestvu Ugar Zlatko Polajžer. Nazadnje je iz sebe spravil številko, ob kateri nepoznavalca prime, da bi pograbil aspirin: »Začne se pri 20, 30 tisoč evrih, kje se konča, pa je odvisno od tega, kako dober in perspektiven je konj, kakšne rezultate dosega … Nekateri konji so tako vrhunski, da sploh nimajo cene (recimo konji olimpijskih finalistov), a takšnega primerka v našem hlevu še nimamo.« Trideset tisoč evrov na štirih nogah, khm … in če se ta noga zlomi, khm … zbogom evri!