Steza se je naglo zožila. Konj je z globoko sklonjeno glavo stopal za menoj. Snega je bilo na kakšnem odseku že za tri prste, čeprav je šlo pred nami na desetine gojencev. Konji so postajali negotovi. Ko so stopali v različne vdolbine na skalnati stezi, so se jim zvračala kopita, pa so bili zato previdnejši in počasnejši. Pod plaščem in jermeni mi je gorelo vse telo. Samo v roke me je zeblo. Kjer se je steza toliko razširila, da sva s konjem lahko hodila drug ob drugem - žival ob steni, jaz po robu steze nad previsom - sva imela glavi skupaj. Breme je konja vleklo k tlom. Velikokrat sva imela oči v isti višini, drugače jih je imel ob mojih kolenih. Videl sem, kako velike so. Bile so izgubljene in rdečkaste od napora. Kak trenutek je bil v njih tudi strah. Konj se je bal. Zaradi negotovega koraka bi ga lahko zamajalo, sunil bi me in oba bi zgrmela v globino. Krčevito sem se ga držal za uzdo.