Kolbezna so po tej metodi v drugo ali tretje vrgli z voza prav na vasi. Ker je malo dlje otresal glavo in prihajal k sebi, je spregledal, da je že doma, pa je kresal dalje za Sovinčevim vozom vso pot do mostu. Dohitel je Sovinca šele tedaj, ko je ta že postavil svoj lojtrnik pod kozolec in pognal konje v hlev. Kolbezen je užaljen obstal sredi dvorišča in se mrko razgledoval po Sovinčevi posesti, ko da so ga po sili privedli na neznani kraj. Se je pa naglo odobrovoljil, ko mu je Sovinc namignil, naj stopi z njim v klet. Tam ju je zvečer našla Sovinčevka: popolnoma pomodrelih ustnic, malo modrikasta pa tudi že v lica, sta spala vsak s svojo polprazno majoliko v naročju.