Pozno pomladi, ko je že vsa dolina zelena in že kliče po prvi košnji, ozelenijo tudi visokogorske planine. V preteklosti so bile planine polne goveda in kravji zvonci so odmevali in peli svojo pesem od Trente pa vse do tolminskih planin. Po drugi svetovni vojni se je začela tako imenovana industrializacija in kmetje so se zaradi zaslužka začeli zaposlovati po tovarnah. Tako so začele propadati kmetije, v večini primerov pa so opustili tudi planinsko pašo. Vendar ne vso. Nekatere živijo še danes in na teh planinah še vedno delajo sir, skuto in maslo. Ena takih planin je Idrska planina (1358 m) na Matajurju. Na to planino Jože iz Idrskega pri Kobaridu, ki je tudi podpredsednik društva Jezdeci smaragdne reke, vsako leto žene živino. Tako nas je že pred leti prešinila misel, da bi lahko takšen pogon izvedli s konji in tako je bil letošnji pogon že tretji po vrsti. Zaradi slabega vremena je bil pogon teden dni kasneje kot je bil prejšnja leta. Ob šestih zjutraj se nas je pred Jožetovo kmetijo zbralo osem konjenikov. Razdelili smo si naloge in začel se je pogon trideset glave črede proti vasem Livek, Perati, Avsa in naprej po strmi kamniti bližnjici. Po petih urah dela na konju smo prišli na od sonca obsijano Idrsko planino, od koder je prekrasen pogled na dolino Soče ter gore od Krna pa tja do Kanina in italijanskih vrhov. Živina se je začela pasti, mi pa smo napojili konje in se umaknili na bližnjo Konjsko planino, kjer smo si privoščili daljši počitek. Kot že ime pove, je bila ta planina namenjena prav konjem. Tako so si lahko tam tudi naši konji privoščili sočno planinsko pašo. Pozno popoldne smo se vrnili na Idrsko planino, namestili konje v hleve, ter se pripravili na obilno večerjo. Tu na planini smo tudi prespali in se naslednji dan po daljši poti vrnili v dolino. Naslednji pogon pa bo ob koncu meseca septembra, vendar v obratni smeri.