Schonburg pa je kljub zamudi desnega krila, v bridki zmoti, da bo s prednostjo presenečenja zmagal, ukazal naskočiti. Kirasirji so nagnili kopja in zdrveli na juriš. Ko so konji v galopu ujeli intonacijo trobente, je zemlja pod njimi zabobnela in pokol se je začel. Namesto da bi bili Avstrijci presenečeni, so začele sekati njihove karteče, ki so napadalce kar pometale iz sedel. Delci ene izmed njih so oplazili Jurija in njegovo kobilo. Hudo ranjena, Jurij v spodnji del hrbtišča, kobila pa v zadnji del trupa, sta se začela umikati z bojišča. Jurija, ki je na njej bolj ležal kot sedel, je kobila srečno prinesla iz dosega karteč. Na bojišču pa sta ostala Jurijeva sablja in v korenu odstreljen kobilin rep. Preživele kirasirje so rešili dragonci z bočnim vpadom v avstrijske položaje. Jurijev oče Oton Viktor je umrl le nekaj mesecev zatem, ko je kupil snežniško posest, tako da nje in naših krajev še videl ni. Jurij je moral začeti gospodariti, kajti na obsežni, a dokaj zanemarjeni posesti ga je čakalo veliko dela. Ta kraj pa je namenil tudi svoji rešiteljici, da v njem dočaka svoj konec. Kobila je imela v grajskih hlevih svoj vedno odprt pregradek, v katerega je prihajala in iz njega odhajala po mili volji. Največ je postopala po grajskem parku in se pasla, neglede na škodo, ki jo je včasih povzročala. Kadar je bil Jurij v Snežniku, ga je spremljala na njegovih pohodih po posestvu kot zvest pes. Vsako jutro je ob določenem času čakala gospodarja pred grajskim mostom, od koder sta navadno čez Zagradne njive odhajala na jutranje sprehode do cerkvice sv. Marjete, katere zvon nosi častitljivo letnico 1524.