Pot od Pu Yijevega Prepovedanega mesta, znotraj katerega se je prelamljala cesarska in republikanska duša te dežele, do današnje Kitajske, v kateri je Ma Bin iz kmečkega otroka postal lastnik manjše družbe, je bila prevožena na kolesu. Z zgodbo moramo začeti v davnih časih, ko je Bin Chun, član prve uradne delegacije cesarske Kitajske, ki so jo leta 1866 poslali v Evropo, obiskal Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo. Po vrnitvi domov je cesarskemu dvoru podal poročilo o vseh čudesih, ki jih je videl na tej svoji poti. »V Franciji ljudje jezdijo na vozilih iz dveh koles, ki sta med seboj povezani s cevjo. Zakoračijo čeznje in jih poganjajo s stopali, razen če ne gre za nekoliko drugačno konstrukcijo, ki jo vozijo s pedali. Tako ena kot druga (vozila) drvijo po cesti s hitrostjo konjev v galopu,« je zapisal Bin Chun. Medtem ko so vsi drugi zahodni industrijski dosežki pritegnili vsesplošno pozornost dvornih funkcionarjev – zlasti parni stroj in lokomotiva, ki je vozila po tračnicah in pomenila utelešenje zahodne superiornosti –, so velociped z njegovo vprašljivo uporabnostjo v gospodarski izgradnji opazili zgolj kot še en dokaz zahodne ekscentričnosti. Delegacijo so v Evropo poslali zato, da bi proučila, kaj je tisto, zaradi česar so države, kot je Velika Britanija, postale tako močne, da so lahko v opijskih vojnah sredi 19. stoletja premagale Cesarstvo sredine. Dvor je poskušal vse druge izume, o katerih je poročal Bin Chun, nemudoma vključiti v proces kitajske industrializacije in modernizacije, v kar ga je po svoje napeljal tudi poraz v prvem oboroženem spopadu z Evropejci, kolo pa je moralo še nekoliko počakati. Na kitajskih tleh se je pojavilo šele tik ob koncu stoletja, in to najprej pod nogami Zahodnjakov, ki so se pospešeno naseljevali v Šanghaju, Tianjianu in Pekingu.