Celo resni jahači zlahka zaidejo v slepo ulico: pomagajo si na primer z drsečimi vajetmi, meneč, da konju sploh ni treba vedeti, da lahko glavo tudi dvigne. To pomoč uporabijo tudi pri konjih, ki so dovolj nadarjeni, da drsečih vajeti sploh ne potrebujejo. Če so te vajeti preveč zategnjene, padejo konji na prvi trup, če pa visijo, jih konj tako ali tako ne potrebuje in so zato povsem odveč. Temeljne napake se dogajajo tudi že pri lonžiranju in ne samo pri jahanju. Lonžiranja se je potrebno naučiti: pravilno lonžiranje se razlikuje in bistveno se mora razlikovati od tega, čemur se reče: »pustiti konja teči v krogu«. Tudi pri lonžiranju je prisotna nevarnost, da se konju škodi z napačno uporabo opreme: prekratko zapete pomožne vajeti vplivajo na konjevo mehaniko, ga spravijo na prvi trup in s tem preprečijo nihanje konjevega hrbet, razen tega pa lahko pri konju povzročijo brezglavi strah. Konju tudi bolj škodi kot koristi, če se ga pusti krožno teči na oglavnici, neogreta žival se mora tako z zategnjenim hrbtom vrteti po krogu. Posledica človekove lenobnosti so poškodbe mišic. Konja je potrebno pravilno vpeti, bandažirati, pravilno sprostiti, z njim potrpežljivo vaditi vaje, ki ne gredo dobro, in tako naprej. Vendar tudi pretiravati ni treba! Preveč ambiciozen jahač si ne more kaj, da ne bi neprestano vadil lekcij, ki gredo konju težko. Kdor dobesedno stalno jaha na slabostih svojega konja, jemlje s tem sebi in konju možnost, da se veselita konjevih izvrstnih lastnosti. Ponos daje moč in prinese morda dodaten zalogaj na izraznosti, kar lahko sodnike pri naslednjem turnirju navduši, tako da manjše pomanjkljivosti prezrejo.