ekoč mi je dejal starosta in mojster poezije Ciril Zlobec, da »poezijo, ki je sicer ljudje najmanj berejo, ti isti imenujejo najžlahtnejšo«. Zato je vsak literarni večer poezije za avtorje vedno prekratek, za nas, poslušalce, pa predolg. A »Zeleni oblaki« se tega natančno zaZ jesenskega branja. Foto: P. Sark vedajo in nam nikoli ne postrežejo le z lastnim pogledom na svet, nikoli ga nam neskončno ne zavlečejo in vedno se jim zahoče vključiti v metaforični svet še kakšno »drugo umetnost«. Tokrat so se odločili za fotografijo Andreja Korenča, tudi letošnjega občinskega nagrajenca, ki je vzdušje jesenskih predstav popestril s svojim odnosom do jeseni. Glasba pa je stalna spremljevalka društvenih večerov, od petja do instrumentalnih in kombiniranih izvedb. Tudi tokrat je bilo tako: kitarist Bojan Šen in flavtist Vid Sark ter pevki Ana in Špela Kavčič so s »promenadami« med nastopi logaških literatov podkrepili vzdušje, ki je bilo, recimo, jesensko obarvano. Starostne razlike in osebna izpovednost literatov so izrazito očitne, nekje v ozadju pa se čuti »prisotnost« Branke Novak, ki z nenehnim ustvarjalnim zanosom bdi nad svojimi »varovanci«. S pretanjeno besedo je večer tkala Bojana Levinger, z avtorskimi prispevki pa so sodelovali Ana Balantič, Andreja Jereb, Branka Novak, Eva Neža Kermavnar, Francka Čuk, Helena Frece, Jože Omerzu, Lidija Rupnik, Marcel Štefančič, Mateja Hajdinjak, Nada Kržan, Tilka Jerič, Tim Uršič, Tine Vučko, Vanda Lavrič in Vladimir Kržišnik. Med njimi ni enotnega pristopa do izraza, tudi jeseni se niso vsi dotaknili z enako mero, nekateri so jo celo prezrli. In poezija – te je bilo namreč največ, saj jo je bilo čutiti tudi v proznih črticah – je nekaj osebnega, intimnega, zato bom omenil v tem zapisu tiste, ki so se meni najbolj vtisnili v spomin. Vrstni red zapisa pa ne pomeni vrednotenja po lestvici, pomeni le zaporedje vtisov, ki so nastajali sproti, med dogajanjem. Jeseni se je zapisala Tilka Jerič, ki vedno poskrbi za jasnost misli. Jože Omerzu se je izkazal s hudomušnostjo, ki se je je oklenil zaradi lastne negotovosti, ali je na pravi poti. Nada Kržan nas je osvestila z zagrenjenostjo in srdom nad današnjim časom. Ogorčena nad sedanjostjo je bila tudi Branka Novak. Tako po videzu kot jezikovnem izrazu me je z uporništvom navdihnil Tim Uršič. Eva Neža Kermavnar je z uporabo sodobnega jezika –slanga povedala, kako komunicira z okoljem. S humorjem in izvirnostjo nas je popeljal v svoj svet Tine Vučko. Svoj ritem poetične pripovedi je povezal z glasbo, ki je rezultat navdiha ruskega skladatelja Modesta Petroviča Músorgskega, kajti ta je postal vez med interpretacijo besede in glasbenega vložka (flavte). S svojimi aforizmi nas je Marcel Štefančič opozoril na napake današnjega pisanja, oprostite, časa, okolja in politike. Tovrstno branje je bila že odrska igra, predstava. Prav tako je z izbrano besedo hudomušno začinila pogled na svoj in naš čas Vanda Lavrič. Poezija se je zdela pred časom, v sebi je nekje skrivala prihodnost. KRAS