Podobno kot živa bitja tudi kristal seva dinamično in urejeno energijo, s katero lahko komunicira z okoljem – tudi z nami, z našim telesom. Lahko bi rekli, da ima vsak kristal svojo identiteto, svoj energijski podpis. Ali torej tudi za kristale veljajo zakonitosti življenja? Če gledamo na kristale in življenje zgolj z materialnega vidika, je odgovor nikalen. Kristali so z vidika biologije povsem neživi. V njih ne poteka pretvorba snovi in energije, ki je značilna za normalno prepoznavna živa bitja. Toda na ravni subtilnega energijskega valovanja tudi kristal sprejema iz okolja nekatere energije in informacije ter modificirane okolju spet oddaja. Na tej ravni je torej podobno vpet v okolje kot organizmi. Je kot mrtva, negibna maska, za katero se skriva bogastvo briljantnega, senzitivnega in odzivnegaživljenja. Nekateri kristali silicijevega izvora, imenujejo jih biomorfi, so celo tako živi, da so odstrli nekaj svoje maske in so pod elektronskim mikroskopom podobni mikroorganizmom ali cvetovom .