Pri postavnih skalnih obeliskih sva brez besed, burja je spet prišla do hrumeče besede. Ko se greben razveji, greva kar tja, kamor se nama zdi najprimerneje, približno naravnost naprej, in takšna hoja, pri kateri se smeri sproti odvijajo, je res privilegij odprtih, preglednih prostranstev. Sicer se približuje vedno gostejši gozd, izza katerega je celo izletniška improvizacija s karto precej bolj zapletena, zato se na razglednem vrhu še pravočasno obrneva in jo pocediva navzdol, v zavetje širokega dola, ki ga že ves čas gledava. (Sem bi bilo čudovito priti spomladi, ko vse cveti, in se samo razprostreti čez to lepoto, sva si edina izlet, ki še vedno čaka, da se bo udejanjil.) Ko se med tihim drevjem zdi, da burja sem ne seže, sedeva še k malici; nekaj materializirane hrane tudi ne škodi, saj človek ne more vedno hoditi na zrak in ogenj. Pa je res, da je energija, ki jo daje hrana, samo ena izmed možnih. Več ko hodim, manj pojem (in potem sicer delno nadoknadim, vendar vseeno) nekaj je v prevetrenih grebenih in sončnih dneh, kar v telesu obrne kretnico napajanja z energijo in priključi na neposrednejši vir. Morda je bila takšna pomoč, ki jo je onstran prehojenega grebena razdajal Udnik? Ne vem, burja prinaša in odnaša veliko misli in zaznav, le kdo bi ujel pravo? Izgovor, primeren za nadaljevanje poti, za tisto sproščeno pohajkovanje navzdol, ko vse leti; korak, gibanje telesa, trave, po stezi ali kar tako: vse v istem ritmu, sozvočju. Saj ne, da bi z Marjanom vedno čvekala med hojo, ampak tokrat hoja mineva z manj besedami; namesto naju se oglaša veter in če že komunicirava z okolico, ji ne dajeva besede, ampak sebe. Dvojnost kot celota: če jemlješ, moraš nekaj tudi dati; ko daješ, jemlješ.