Sodobni ples sam po sebi me res ne zanima, prav tako me ne zanima tradicionalna oblika lutkarstva – kar me priteguje, je prepletanje teh dveh svetov, plesnega in lutkovnega. Ples je neke vrste poezija in kot tak je lahko zelo abstrakten. Lutka pa je lahko, kljub svojim številnim izraznim možnostim, zelo enodimenzionalna in kot lutkar moraš narediti vse, kar je v tvoji moči, da maksimiziraš njene potenciale. Po mojem mnenju se potenciala teh dveh svetov v celoti razvijeta šele, ko hodita z roko v roki. Zanima me predvsem raziskovanje možnosti, ki jih ponujajo kombinacije teh dveh medijev – po eni strani lahko s plesom ustvarim popolno abstrakcijo in občinstvu pustim, da samo zapolni prostor, po drugi strani pa lahko skozi lutke komuniciram z občinstvom na način, ki mi ga ples ne ponuja. Pri ustvarjanju mojih predstav me zanima predvsem proces raziskovanja, saj gre za novo tehniko, ki me je ni nihče naučil, zato so moje predstave na neki način vedno »work in progress«. Ves čas poudarjam, da gre za raziskovanje, za ustvarjanje nečesa novega, s katerim sem šele na začetku poti.V vaših predstavah so plesalci oziroma animatorji na pol oblečeni v lutke in se z njimi spojijo tako na čustvenem in psihološkem kot tudi na fizičnem nivoju. Gre za prav posebno vrsto lutkarstva, kjer ni jasno, ali je v ospredju lutka ali plesalec.