Postal je specialec, kar je dandanes nekaj povsem običajnega. Kompletnih igralcev, ki obvladajo vse skrivnosti košarkarske veščine, danes skorajda ni več. Počneš tisto, kar ti povejo, in ne tisto, kar bi sam rad počel. Časi vsemogočnih so mimo. Tudi Marko je navajen podrejanja kolektivu in se dobro zaveda, kaj sme in česa ne sme početi. Tudi kadar se mu zahoče metati na koš, se raje vpraša, ali bi bilo to njegovim delodajalcem všeč. Dobro, sem in tja si še lahko privošči kakšen poskus za tri točke, toda kaj več kot enega na tekmo pa res ne. Marko je izjemno pogumen igralec, ki gre tudi z glavo skozi zid, če ne gre drugače. O tem smo se lahko prepričali v minuli sezoni, ki je bila v znamenju njegovih simultank. Še enkrat je pokazal, da je eden največjih ljubljencev Tivolija zadnjih let in desetletij. Njegova ljudskost je lahko zgled za vse tiste športnike, ki pozabljajo, od kod so prišli in kdo jim je pomagal, da so dosegli, kar imajo. V karieri je doživel kar nekaj kritik, a je kljub temu komuniciral z novinarji in javnostmi, tako da je z odkritostjo dobesedno kupil naklonjenost navijačev. Za razliko od nekaterih objokanih slovenskega športa se Milko ni skrival pred novinarji, tudi ko je bilo najtežje. Tudi zdaj, ko se je vrnil na ladjo duhov, ki je nasedla v Tivoliju, ga ni strah. Ostaja optimist in se trudi, da bi bil njegov klub dorasel evropski nalogi. Da je že zdaj veliko več kot igralec v najtrofejnejšem slovenskem klubu, ni več nobenega dvoma. Sam se je zavzel zato, da v klub pripeljejo izvrstnega Gorana Dragiča, ki je že blizu Tivolija. Vse več je tistih, ki ga vidijo kot edinega možnega rešitelja Olimpije. Dokler ne bo nekdo tak, kot je Milko, na direktorskem ali katerem drugem pomembnem položaju na zvezi ali v klubu, do takrat bo naša košarka stopicala na mestu.