Razpad ali morda celo propad LDS – na vsak način pa rekonstrukcija ali mogoče tudi reciklaža – me spominja na prastaro parabolo o bordelu, ki je zašel v ekonomske težave. Da bi trend padanja poslovne uspešnosti obrnili na bolje, so nabavili nove, bolj fancy postelje in prenovili občevalne sobe – pri tem pa so delavke ostale ene in iste.Tako je bilo vsaj doslej, ko se je kriza LDS šele dodobra razplamtevala. Če tovariši še pomnijo: stranka se je znebila Ropa jeseni 2005, šele eno leto po katastrofalnih volitvah; dolgodržca so morali dobesedno odnesti iz pisarne in mu obljubiti velečastitljivo funkcijo predsednika poslanskega kluba; ko so ga žagali, so insajderji sanjarili o back to the roots opciji, ki bi jo kot novi lider poosebljal Školč, ali o bolj spravljivi, ki bi jo utelešal Vajgl; to pa je bil le manever, ki je prihod Kacina na čelo stranke zakamufliral v bolj dramatične tone, na videz pa ga je naredil tudi bolj demokratičnega.Za špansko steno strankarske sloge so se potem igrali opozicijo in se pri tem čudili, da jih kot v resnici skreganih in nekomunikativnih bleferjev nihče resno ne jemlje – kaj šele vladna koalicija. Še pred mesecem in pol, na kongresu, so se trepljali po ramenih in razlagali, da se še nikoli niso tako dobro razumeli!Da ne bo pomote: malo mi je mar, če LDS razpade ali propade in kam se bodo raztepli njeni člani. To se mi ne zdi dramatično. Se mi pa zdi zgovorno kot tipičen primer ravnanja in obnašanja ljudi, ki se ne znajdejo v neznani, nezavidljivi situaciji.Ne govorim o tem, da je od oblasti razvajene, samoumevne zmagovalce sesul čeznočni položaj luzerjev. Tudi, toda za tem se skriva več. Šokantno se mi zdi, kako neženirano nakladajo, kako nespretno prikrivajo svoje namere, kako smešno zgrešeno ocenjujejo politično situacijo v lastnih vrstah in drugih strankah, kako psihološko in politično diletantsko berejo signale svojih donedavnih strankarskih kompanjonov in konkurentov, kako naduto in samopomembno komunicirajo z novinarji. LDS je v krizi že dve leti in pol, toda noben njen član doslej še ni izustil niti besede, s katero bi rekel bobu bob. LDS-ovci – celo najbolj antagonistični med njimi – se obnašajo tako, kot da bi vsaka odkrita, nediplomatska izjava povzročila najmanj tretjo svetovno vojno, če ne celo izredno stanje v slovenskem parlamentu! Verjetno si domišljajo, da s tem prispevajo k politični kulturi, kulturi dialoga.Toda v resnici je to zgolj tipično slovensko mešanje megle, s katerim ne škodijo le sebi, temveč tudi družbi sami. S tem uveljavljajo koncept kravatarske leporečnosti in političnega fasaderstva za vsako ceno, da ja ne bi kdo pomislil, da je pri njih doma res kaj narobe. Vsi vejo – ker vidijo in slišijo, ne zato, ker verjamejo –, da je pri njih doma nekaj narobe. A bog ne daj, da bi kdo od njih samih dal komu posumiti, da je vse to res. Ne priznamo! Nič ni narobe! Radi se imamo! Ljudje samo lažejo, ker nas ne marajo!Razlika med dogajanjem v liberalni demokraciji in v na začetku omenjenem bordelu pa je seveda v tem, da delavke iščejo službo drugje, se pravi v drugih javnih hišah, in da se v tem primeru zastavlja drugačno, celo dvoumno vprašanje: bodo drugi, nadomestni, prestopni bordeli z novimi delavkami sploh še ohranili customer appeal, ki so ga prej imeli? Ali z drugimi besedami: ali obiskovalci bordelov obiskujejo bordele zaradi posameznih, prepoznavnih, individualno profiliranih delavk ali zaradi bordela kot kolektiva s specifičnim, nadindividualnim imidžem?Kot rečeno, mene osebno ne skrbijo liberalne peripetije, tako kot me tudi ne bodo skrbele peripetije v drugih slovenskih strankah, ki bodo razpadale in propadale v prihodnosti – ker nikar si ne domišljajte, da je to z LDS zdaj nekaj edinstvenega in neponovljivega! Skrbi me kvečjemu to, da se bo na slovenskem strankarskem prizorišču kar naprej nekaj dogajalo – propadalo, razpadalo, rekonstruiralo, recikliralo –, politiki pa bodo ostajali eni in isti. Nobenega razloga nimam, da bi verjel, da se bodo ex-eldeesovci pod okriljem SD ali katerekoli druge (nove) stranke čudežno prelevili v na lepem učinkovite, poštene in vizionarske politike. V Sloveniji lahko ta hip in do naslednjih volitev razpadejo vse obstoječe stranke, pa se ne bo kaj dosti spremenilo: ta ducat politikov bo prestopil v eno stranko, drugi v drugo, tretji v tretjo, preostali pa še v ducat novih strank.Problem je namreč v tem, da je personalni bazen, iz katerega se rekrutirajo slovenski politiki, ne le majhen, ampak da ga še dodatno omejujejo tako socialne zavore kot spodbude, na podlagi katerih se ljudje odločajo za vstop v politiko. Gre za dvojno negativno selekcijo: zavore zavirajo tiste, ki bi bili v politiki dobrodošli, pa jim to ne pride na misel zaradi slabih zgledov; spodbude pa spodbujajo tiste, ki ne ločijo med dobronamernostjo in karierizmom.Zato se bojim, da me bo slovenska strankarska politika – ne glede na vse te preturbacije – spet začela zanimati čez generacijo ali dve, ko bom že tako star, da bom morda že brez volilne pravice.azpad ali morda celo propad LDS – na vsak način pa rekonstrukcija ali mogoče tudi reciklaža – me spominja na prastaro parabolo o bordelu, ki je zašel v ekonomske težave. Da bi trend padanja poslovne uspešnosti obrnili na bolje, so nabavili nove, bolj fancy postelje in prenovili občevalne sobe – pri tem pa so delavke ostale ene in iste.