»To igračkanje in ukvarjanje z drobnimi stvarmi, ki meni in vsem tistim, ki so jim namenjene, lepšajo življenje, je verjetno antipod mojemu delu. Ni lahko biti tožilka. Pri svojem delu se srečujem z najbolj tragičnimi človeškimi usodami, o katerih moram odločati, pri tem pa me morata voditi strokovnost in poštenje. Delo mi v precejšnji meri olajšuje dejstvo, da rada komuniciram z ljudmi, da imam ljudi rada in da z veseljem opravljam ta svoj poklic. V resnici se mu posvečam z veliko radostjo in še nikoli v življenju nisem rekla, da 'moram na delo'. Otroka v šali pravita, da receptorji že vedo, da bom gotovo prišla tudi med vikendom, le tega ne vedo, ob kateri uri. Meni ni bilo to nikoli odveč. Zjutraj pridem pred vsemi drugimi in zvečer zadnja odidem, kar se mi zdi logično. Rada kontaktiram z ljudmi, in to vsekakor počnem daleč prek svojih obveznosti. Veliko je ljudi, ki prihajajo k meni po pomoč, zato si nisem nikoli uradniško določala svojega delovnega časa. Živim zelo razgibano in prepletam svoj poslovni in zasebni svet,« pravi Vlasta Nussdorfer.