Vse nekaj drugega pa ponuja uprizoritev tretjega izmed razvpitih avtorjev letošnje pariške gledališke jeseni. Jean-Luc Lagarce je bil znan samo med redkimi ljubitelji, ko je pred desetimi leti umrl zaradi aidsa; letos ga (v festivalsko prenapeti dikciji) že označujejo kot »najpogosteje uprizarjanega francoskega avtorja enaindvajsetega stoletja«. V Franciji ga res uprizarjajo čedalje pogosteje, v zadnjih letih pa je prodrl tudi na nemške in (kot temu vselej sledi) druge tuje odre. Njegove igre (štiriindvajset jih je napisal v letih od 1981 do 1995) bi bilo na hitro mogoče označiti kot »tipično francoske«: v njih zelo zelo dosti govorijo, a bolj malo drug z drugim, pravi dialog se tu pojavi samo v izjemnih trenutkih, večinoma so to monologi, ki se gibljejo med osebno izpovednim tonom v vsakdanjem jeziku in poezijo; melodičnost in ritmičnost njegovega jezika sta izraziti; zgodi se v teh igrah bolj malo, vselej pa se menda gibljejo v območju spolnosti in smrti. Vendar ni mogoče zanikati, da z občutljivo uprizoritvijo dosežejo izjemno sugestivnost. To se dogaja tudi z Oddaljeno deželo v uprizoritvi skupine Les Possédés (Obsedenci). V svojih programih izpostavljajo pripadnost in popolno predanost skupinskemu delu in režiserju, ki tudi sam igra; na predstavi (vsaj na tej, ki sem jo videla) pa delujejo malodane kot družina-komuna, ki v svojo skupnost sprejema tudi gledalce. To prikliče nekaj nostalgije na dobre stare čase; a je lepo – predvsem zato, ker je tudi prepričljivo: predstava namreč v celoti temelji na ustvarjanju duha skupnosti in ga tudi do kraja upraviči. Gledališke opreme je tu bolj malo (scene, kostumov in podobnega takorekoč ni, glasba menda samo taka, ki jo pojejo sami); odrsko dogajanje je skrajno skromno in rudimentarno, o kakršnikoli likovni podobi je nemogoče govoriti; presenetljivo se pojavi nek video posnetek (del vsakdanjega življenja pač), vendar izgine v nepomembnost. Pomemben je tu samo človek, ki v zgodbi, ki govori natančno o nezmožnosti komunikacije (igra govori o pisatelju, ki je umrl zaradi aidsa in se leto po smrti vrne, da bi srečal nekdanje ljubimce in družino – precej avtobiografsko), komunicira s svetom in z drugimi. Presenetljivo se prav ob vztrajanju pri mučnosti srečanja med ljudmi, ki ne zmorejo pravega dialoga, na nekem drugem nivoju, nivoju gledališkega dogodka v celoti, med igralci in gledalci ustvari nekakšna (začasna) skupnost, ki diha harmonično, celo toplo in radostno. Za trenutek se človeku zazdi, da bi lahko kar ostal na tisti kmetiji (ki je sicer – da ne bo pomote o razmerah tu in tam – tehnično bolje opremljena kot ljubljanska Drama).