Med bolj prisrčne tovrstne burkače spada Hugo, poklicna sitnoba in oponašalec mimoidočih, ki komunicira s pomočjo piščalke in oblikuje razne figurice iz balonov; bolj animatorsko je delovala Venus, žonglerka s kiji in bojda virtuozinja na diabolu, ki občasne spodrsljaje v izvedbi nadomešča predvsem z očarljivostjo in komunikativnostjo. Okolju prijazna sta tudi Loop, pantomimik, ki gledalce zvabi v skupno ustvarjanje predstave, in Dino Lampa, ki po potrebi žonglira tudi s sadjem in sočivjem. Med (bodoče) domače adute na tem področju bi lahko prišteli Najmanjši leteči cirkus, ena od zanimivosti pa je bila naveza Slon in sadež; če se je istoimenska dvojica s svojim sočnim glasbenim nastopom izvrstno odrezala na metelkovskem Kabaretu, gledališče z istim naslovom za zdaj še deluje nekako infantilno. Pri mnogih slovenskih izvajalcih je opaziti tudi očaranost z ognjem, vendar ta po videnem sodeč vsaj delno izvira iz pomanjkanja vsebinskih in dramaturških domislic; v Ekspres bifeju Pločnik v izvedbi D.I.P. Hüllteatra je bila spočetka učinkovita in zabavna zasnova predstave nekam nasilno prekinjena z različnimi pokalicami, o trajni fascinaciji Teatra Gromki s hrupom in bleščavo pa ne bi izgubljali besed; od ustvarjalno sicer plodnega kolektiva bi na vsakoletnem festivalu pričakovali več kot le ponavljanje enih in istih vzorcev. V tem pogledu je precej močnejši Oder hendikepiranih, sicer festivalska stalnica, kjer ljudje s posebnimi potrebami demonstrirajo prav svojo ustvarjalno moč in domiselnost v umetniškem izrazu.