Vsake toliko časa se na TV Slovenija v najmanj gledanem terminu spomnijo organizirati Omizje z arhitekti. Oddaji dajo zveneč in širši publiki nerazumljiv naslov, na primer nekaj o »novi urbanosti«, karkoli že to je – kot to sredo zvečer –, nakar se gostje v studiu titulirajo s kolegi in ogovarjajo po imenih: »kot je povedal Andrej« ali »strinjam se z Janezom« ali »kolegico bi samo dopolnil«. Problematiko pa razlagajo tako, kot je vsebino definiral že naslov: razumeli bi že še tudi tisti brez diplome iz humanističnih ved, zanima pa žal ne nikogar.Predvsem pa mi ni jasno, odkod ideja – z dolžnim spoštovanjem do strokovnjakov –, da so o življenju v mestih najbolj poklicani razglabljati prav arhitekti. Razlog za to je najprej ta, da je urbanizem po tradiciji del arhitekture. Najprej je bila arhitektura, šele potem urbanizem. Toda po mojem je takšno naziranje zmotno – vsaj za sedanji čas, če že ne za nazaj. V bistvu je arhitektura del urbanizma, ne pa obratno. Arhitektura je le majhen del urbanizma, ki se slučajno pač ukvarja z videzom in funkcionalnostjo.Poleg tega pa arhitekturo znotraj urbanizma dela bolj prominentno tudi to, da je za razliko od drugih, morda pomembnejših zadev v tem interdisciplinarnem spletu bolj aktivna in načrtna, premočrtna. Za urbanizem se mi zdijo bolj pomembne vede, panoge, dejavnosti in stroke, kakršne so recimo sociologija, psihologija (množic), medicina (dela), promet in prometna varnost, logistika, geografija, ekologija, ekonomija, finančne in trgovske storitve, kultura in umetnost.Problem je samo v tem, da mora arhitektura vse te druge faktorje in interese upoštevati, pri čemer pa je le njeno delo empirično predvidljivo in usmerljivo. Urbanizem je kot črna skrinjica ali celo Heisenbergova zaprta škatla z istočasno živo in mrtvo mačko. Arhitektura je zgolj ta kišta, vse drugo pa je stvar ne najbolj in ne vedno predvidljivega in usmerljivega dogajanja v realnem času in okoliščinah. Takrat je prepozno za spreminjanje mnogih parametrov – pa če smo jih še tako natančno upoštevali.Urbanistično urejanje Ljubljane je bilo vedno v krizi – ali vsaj od takrat, ko je urbanizem postal preveč komplicirana zadeva, da bi jo smeli zaupati le arhitektom. Seveda pa krivda še zdaleč ni samo na njihovi strani. Resda so sodobni arhitekti urbanizem tako rekoč uzurpirali in ga zreducirali na arhitekturna, estetska in kvečjemu kulturna vprašanja. Res pa je tudi to, da duh sodelovanja – ali raje interdisciplinarnosti – nikoli ni bil najmočnejši adut Slovencev, kadar se je bilo treba lotiti kompleksnejših zadev, ki si jih ljudje hočeš-nočeš morajo deliti.Urbanizem in arhitektura sta bila v Sloveniji ločena že v socialističnih časih, v sedanjih razmerah pa tudi ne more biti drugače. Urbanizem je že dolgo tako stihijski, kot da arhitektura nikoli ni obstajala. Urbanizem so nekoč diktirali politiki, danes pa investitorji, vogalovarstveniki, birokrati, pravniki ter druga katastrska in kulturna naključja. Po drugi strani pa se je arhitekturna stroka ves čas obnašala tako, kot da sta urbs in orbis ena sama forma viva, v katero so dolžni postavljati svoje bivalne skulpture – ne glede na to, kako pašejo skupaj.Še več! Problem ljubljanske arhitekture – in tako imenovane ljubljanske šole arhitekture – je v tem, da sta obe precenjeni. Ker Ljubljana v moderni dobi nikoli ni rasla po nekem smiselnem, dodelanem, preverjenem, sistematičnem in predvsem dolgo veljavnem urbanističnem načrtu, so odrinjeni arhitekti to kompenzirali s poudarjanjem pomena arhitekture same. Ljubljanske stavbe – pa naj gre za barok ali secesijo ali Plečnika ali za modernizem –, ki so za pol prečnega profila žleba presegle nivo zlatega povprečja, so bile s strani stroke razglašene za genialne, po možnosti pa tudi kulturnozgodovinsko zaščitene. To je žal kruta pomota. Ljubljana je brez dvoma mesto s svojo identiteto, ki pa je ne sestavljajo mojstrovine, temveč povprečne ali kvečjemu solidne stavbe. Največ, kar lahko arhitekturi Ljubljane pripišemo – kar pa ni malo, da ne bo pomote –, je to, da je zgrajena po meri ljudi oziroma z občutkom za pravo mero. Trditve v sredinem Omizju, da arhitektura nazaduje, so bile v glavnem pretirane, če ne celo brez osnove. Predvsem pa so neumestni strahovi, da bo samo še slabše. Kvaliteta velikih gradenj, ki so pred vrati – Emonika z Masarykovim bulvarjem, novi Kolizej, Severna mestna vrata, stadion, nekaj nebotičnikov –, ne bo toliko odvisna od arhitekturnih kreacij, temveč bolj od urbanističnih odločitev. Nekatere od načrtovanih stavb in kompleksov, ki so jih kolegi arhitekti kritizirali, kot arhitektura res niso ne vem kaj, niso pa prav nič slabše od že zgrajenega ljubljanskega povprečja. Najbolj pomembno pri vsem skupaj je namreč to, da bodo s temi projekti odpravili obstoječe funkcionalne pomanjkljivosti in zapolnili tudi prostorske vrzeli.Nobenega razloga ni, da bi se sklicevali na arhitekturne vrhunce, dokler ni vse mesto takšno, kot mora biti. Mesta ne naredi ne ena hiša ne deset ne sto – ampak vse do zadnje.sake toliko časa se na TV Slovenija v najmanj gledanem terminu spomnijo organizirati Omizje z arhitekti. Oddaji dajo zveneč in širši publiki nerazumljiv naslov, na primer nekaj o »novi urbanosti«, karkoli že to je – kot to sredo zvečer –, nakar se gostje v studiu titulirajo s kolegi in ogovarjajo po imenih: »kot je povedal Andrej« ali »strinjam se z Janezom« ali »kolegico bi samo dopolnil«. Problematiko pa razlagajo tako, kot je vsebino definiral že naslov: razumeli bi že še tudi tisti brez diplome iz humanističnih ved, zanima pa žal ne nikogar.