na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “taprava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita. Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem živ ljenju “tistega tapravega”, včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš življenj ski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bliž nja oseba. Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne po meni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče k nekomu. Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tiste ga partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa nau čijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje.... nesamostojnost.... da bi se malo igrali in dvigali samozavest. Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmak ne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljene ga, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo kot celota svobodni in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega, kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli. Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogo sto narobe dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo”! Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje!