Zvonko Čoh pa je ravno tak, kot si ga predstavlja večina: zabaven, duhovit, živahen, nenavaden, a vseeno preprost. »Začel sem s popolnoma abstraktnimi čačkami, potem sem risal glavonožce, nato pa vedno bolj komplicirane stvari. Prišlo je obdobje v osnovni šoli, ko sem posnemal naravo, tu pa se je začelo komplicirati kar naenkrat vidiš, da ni tako enostavno upodabljati realnosti.« Od nekdaj je vedel, da bo njegov poklic povezan z risanjem. »Že v osnovni šoli so rekli, da najlepše rišem, še posebej v spominske knjige ... rožice, košarice ... Kot štirinajstleten mulc sem šel v Šolo za oblikovanje v Ljubljani, kasneje na akademijo, potem pa še na specialko. Na začetku sem bil v velikem mestu zelo izgubljen, saj sem doma iz Rogaške Slatine, majhnega trga. Imel sem imel strašno domotožje, ker sem bil zelo navezan na rodno grudo. Oče je zbiral kaktuse (in jih še zdaj), imeli smo vinograd. Rad sem imel zemljo okrog hiše in rožice, prostranost, v mestu pa je bilo vse natlačeno s hišami.«