nikogar ni spoštoval v tem smislu, da bi ga priznal za nadrejenega in za avtoriteto, ki si zasluži njegovo priznanje. Nekateri pravijo, da je imel takšen odnos v genih, kar se je še posebej pokazalo v zahtevnih in kompliciranih situacijah, ter seveda v državljanski, medverski in mednacionalni vojni v BiH ni manjkalo. Mladić je lahko tako ravnal tudi zato, ker je bilo politično vodstvo bosanskih Srbov nezrelo, nacionalno zaslepljeno, versko sfanatizirano ter je svojo politiko utemeljevalo na superiornosti in zmagah vojske pod Mladićevim vodstvom. Ko pa so se začele resne težave, ko je Mladićevi vojski pošla sapa in je bila nekajkrat poražena, so se začeli medsebojni prepiri. Kar zadeva Miloševića in njegove odnose z Mladićem, so bili v začetku dobri. Mladić mu je sledil, ga oboževal, kasneje pa, ko je presodil, da je sposobnejši, je njun odnos postal sovražen. Menda tudi v generalštabu jugoslovanske vojske ni bilo človeka, ki bi mu Mladić priznaval veljavo, saj največji »strateg in vojskovodja« ni dovolil, da bi mu kdorkoli solil pamet. V tretjem letu vojne v BiH, leta 1994, so se začeli krhati tudi odnosi med Mladićem in političnim vodstvom bosanskih Srbov; to je poskušalo nanj zvaliti krivdo za nekatere neuspehe na bojišču in ga zamenjati. Če bi Mladić cenil ljudi v beograjskem generalštabu, vsaj kar zadeva sodelovanje z mednarodnimi silami in predstavniki njihovih oboroženih enot, bi bila lahko zanj situacija ugodnejša. Njegova avtoriteta in ugled pred mednarod