vendar mejnega prehoda višje zaradi tehničnih razlogov ne morejo postaviti. Če bi poslali mi tja buldožerje in jih zavarovali z našimi obrambnimi silami, porušili na črno zgrajen prehod, bi Hrvati to razlagali kot agresijo na njihovo državo, saj so bili frustrirani s tem. V Sloveniji smo gledali na to z nenapadalnega stališča, bližjega mednarodnim demokratičnim standardom za urejanje medsebojnih odnosov, zdaj pa imamo zavoljo tega težave in vse več zapletov. Bili ste tudi veleposlanik v Avstriji in Nemčiji. To sta državi, ki sta vseskozi po osamosvojitvi za Slovenijo gospodarsko in politično zelo pomembni. Iz Nemčije so vas predčasno odpoklicali, da bi prevzeli zunanje ministrstvo potem, ko je premier Anton Rop odslovil večnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla leta 2004. Kot diplomat ste se pokazali tudi na avdiciji pred parlamentarnim odborom za zunanjo politiko, ko je o dr. Ruplu, ministru, ki ga premier odstavlja, govorili z izbranimi besedami. To so bili že drugi časi in drugačne razmere na ministrstvu, ki je zdaj pod močnim vplivom Ruplovega načina dela in vodenja. Gre za pristranski, osebni način, kjer si Rupel ne more iz svoje kože in predstave, da je nezamenljivi del te države. To je zdaj vidno še bolj, saj razume vodenje tako kompliciranega sistema, kot je zunanje ministrstvo, na svoj način, s svojimi zaupniki in na način, ki je daleč od profesionalnega. Zato je veliko ljudi frustriral in povzročil slovenski diplomaciji veliko škodo. Vedeti namreč morate, da je v začetku slovenska diplomacija zorela in tudi profesionalno dozorela za svoje poslanstvo. Razvpite napake, ki smo jim priča v zunanjem ministrstvu, namreč niso bile in niso posledica neprofesionalnega dela diplomatov na tujem ali doma, ampak neprofesionalnega dela vodstva zunanjega ministrstva. Dobro, zdaj se bomo malce samohvalili, da smo bili uspešni pri predsedovanju EU. Pa je res temu tako? Smo prišli pred svet in Evropo s kakšno novo idejo, novo rešitvijo, kako urediti nekatere mednarodne probleme? Smo morda za območje jugovzhodne Evrope prispevali kaj, bojda kot poznavalci, kar bi ji pomagalo hitreje prebroditi težave, v katerih je. Ne, mi smo po spisku opravili naloge iz predsedovanja EU, intelektualnih zmogljivosti v državi pa vlada za kaj novega ni izkoristila. To se je dogajalo tudi prej, ko se je vlada distancirala od pobud pokojnega predsednika dr. Janeza Drnovška za rešitev v sudanski pokrajini Darfur ali na Kosovu. Njegov predlog za ureditev statusa na Kosovu je temeljil na oblikovanju zaupanja obeh entitet, ki tam živita, ne pa na vsiljenih in izsiljenih rešitvah. Vi se po spremembi vlade niste odločili ponovno za diplomatsko službo? Vam je niso ponudili? Ponudili so mi jo, vendar je nisem sprejel, ker sem videl nov izziv kot svetovalec predsednika Drnovška. Z njim sem preživel tri izredno zanimiva in plodna leta, čeprav nas je zunanji minister Rupel blokiral, kjer se je le dalo. Kandidiral sem za predsednika LDS, naivno upajoč, da je mogoče ohraniti stranko, ki je ves čas po osamosvojitvi nosila glavno breme družbenih sprememb pod vodstvom dr. Janeza Drnovška. Vendar je bilo to očitno, tudi za mojega konkurenta, Sizifovo delo. Zdaj sem sicer vključen v stranko Zares, na njeni listi grem na parlamentarne volitve. Sicer pa sem po odhodu iz kabineta predsednika republike začel delati kot predsednik Inštituta za jugovzhodno Evropo, evropske institucije INEA s sedežem v Dusseldorfu, kjer so v upravnem odboru nekateri vidni nekdanji evropski ministri in diplomati. Organizirali smo nekaj odmevnih srečanj v državah jugovzhodne Evrope, ki so namenjena predvsem njihovemu približevanju Evropski uniji, ki se jih udeležujejo tudi pogajalski izvedenci iz posameznih držav, da se lahko na teh forumih soočajo različni pogledi in rešitve za probleme balkanskih držav in drugih v tem delu Evrope. To delo mi omogoča, da izkoristim svoje diplomatsko znanje in izkušnje ter poznavanje problematike jugovzhodne Evrope v svetovanju pri evrointegracijah. Marjan Horvat