Pred zadnjim posvetom na Ministrstvu za kulturo, kjer smo bili mnogi prisotni, me je nekdo vprašal, ali si ti za ali proti zakonu. Moram reči, da sem bil nekoliko začuden, kajti mislim, da je čas, ko bi se pogovarjali o tem, ali si za ali proti zakonu, minil. In je bistveno to, da zagotovimo kontinuiteto delovanja ustanove, ki je brez spremembe zakonodaje ogrožena. To pomeni, da se moramo osredotočiti na to, da bi bil sprejeti zakon čim boljši. Kdorkoli je kdaj sodeloval v postopku sprejemanja zakonov, ve, da niso enostavne zadeve, posebej če imaš nek končni časovni rok. In stvari so se spremenile. Če smo se lahko pred enim letom pogovarjali, kako bi bilo fino in kako bi bilo potrebno, se moramo zdaj pogovarjati, kaj je zapisano in ali nas bo to omejevalo ali nas ne bo. In v tej smeri moramo narediti vse, po mojem mnenju, da bi v zakonu ne bilo določb, ki bi omejevale delovanje vseh, ki sodelujejo v tem kompliciranem procesu priprave filmov. Zato mislim, da je treba izkoristiti ves preostali čas za to, da najdemo rešitve, ki bodo konstruktivne, in mislim, da je dolžnost nas vseh, da pri tem sodelujemo in da pomagamo s svojimi izkušnjami, kjerkoli že delujemo; na skladu smo to pripravljeni. Nekaj amandmajev smo že pripravili kot neke osnutke in jih bomo tudi posredovali.