VITO ROŽEJ: Hvala lepa. Sam sem imel v preteklih štirih letih trikrat priložnost prisostvovati porodu, pa še vedno ne mislim, da se spoznam na to tematiko, vem pa, da je v tej dvorani malo tistih, ki so imeli večkrat priložnost prisostvovati porodu ali so sami šli rojevati. Zato si tudi ne domišljam, da lahko odločam o vprašanjih, ki so evidentno strokovne narave. Vem iz lastnih izkušenj, da je vsak zoper, vsaj jaz sem imel takšne tri izkušnje, drugačen, vsi trije so bili v isti ljubljanski porodnišnici, moram pa reči, da je bil eden od njih kompliciran in ko se je izkazalo, da je temu tako in da je otrok v nevarnosti se je v minuti, v porodni sobi sta bila dva specialista ginekologije, anestezist in dve medicinski sestri ob zgodnjih jutranjih ali poznih nočnih urah, če hočete. Tega v vsaki slovenski porodnišnici ni mogoče zagotoviti. Zato se tudi komplicirani porodi, ko se pojavijo in ko v porodnišnicah ugotovijo, da takšni so, preselijo v najbližjo večjo boljšo opremljeno porodnišnico, odvisno od teritorija na katerem se porodnišnica nahaja. In to je tisto kar bi morali imeti v glavi, ko se o tem odločamo. Vse slovenske porodnišnice so dobre in če boste gledali primerjavo umrljivosti dojenčkov smo v svetovnem vrhu, tako malo je teh smrti. Je pa pri nas zaskrbljujoče veliko smrti mater porodnic zato, ker poleg ginekološke stroke je dobro če je v bolnišnici še kdo, ki se še na kaj drugega spozna, in temu vedno ni tako. Jaz ne moremo podpreti predloga za to razpravo, zato, ker sem prepričan, da pojma nimamo o čem bomo govorili, vsaj večina od nas ne, vem pa, da ima slovensko porodniščarstvo po mojem mnenju dva problema, ta, da ne omogoča rojevanja na domu in če sklepate, da je 14 bolnišnic premalo, potem seveda moglo je biti nekaj tisoč, da bi vsaka porodnica lahko rodila doma in drugo sramotno, da v 9-ih od 14-ih slovenskih porodnišnic morajo očetje oziroma partnerji za prisotnost pri porodu plačevati. To so problemi slovenske ginekologije, ne kaj drugega.