Čeprav številne porodnišnice omenjeno anestezijo teoretično ponujajo, se v praksi izkaže, da je rezervirana le za izbrane srečnice. Želje porodnic po lajšanju bolečin z omenjeno anestezijo se pogosto končajo z izgovori, da anestezist ni na voljo. Slovenke, ki povprečno v življenju rodimo od enega do dva otroka, torej trenutno nimamo druge možnosti, kot da upamo, da bomo na svojo željo deležne ustreznega lajšanja porodnih bolečin, če bomo po naključju rojevale tedaj, ko bo anestezist izjemoma na voljo oziroma če bomo zajete med 0 in 0,5 odstotka srečnic, ki se jim ta možnost ponudi. Potek poroda pa se ne ozira na razpoložljivost zdravstvenih delavcev in pogosto se zgodi, da ustreznega lajšanja bolečin ni deležna prav porodnica, ki ima dolg in kompliciran porod. Ob dobrih statističnih rezultatih, ki znajo biti tu in tam celo zavajajoči, pa travma porodnice strokovnjakov ne zanima. Torej, ženske moramo same povedati, kaj si želimo, in to tudi zahtevati. Vodstva porodnišnic pa se morajo zavedati, da smo bodoče mamice ne le njihove pacientke, temveč tudi stranke, zaradi katerih njihove ustanove eksistirajo. Marsikatera slovenska porodnišnica se rada pohvali s precejšnjim odstotkom uporabe sredstev za lajšanje porodnih bolečin, toda ti podatki zavajajo. Pod omenjena sredstva pogosto prištevajo manj učinkovita zdravila, kot sta na primer dolantin in apaurin, ki sta se v slovenski porodniški stroki začela uporabljati že pred približno tridesetimi leti in sta dandanes za lajšanje bolečin že povsem nezadostna, saj si ženske želimo učinkovitejših in sedaj že preizkušenih sredstev za lajšanje bolečin, to pa naj bi bila danes predvsem epiduralna analgezija, ki jo prištevamo med področne anestezije.