Martin (Nikolaj Coster-Waldau), študent prava, se zaposli kot nočni čuvaj v mrtvašnici neke danske bolnišnice. Toda sami veste, kako je kapaciteta mrtvašnice je precej večja od števila trupel, ki jih premore. In v nobeni mrtvašnici ni toliko mrtvih, da ne bi moglo pasti še kako truplo oh, ali pa serija trupel, ki so zlahka prepoznavni artwork serijskega morilca. Nočnega čuvaja (Nattevagten, 1994), ki ga je posnel Ole Bornedal, bi lahko Evropa muzejsko zaščitila - redka ptica svoje vrste je, pravzaprav. Še huje, dan, ko je Nočni čuvaj premierno vzletel, bi lahko razglasili za evropski državni praznik. Brez kakega posebnega občutka krivde. Nočni čuvaj je namreč danski psihotriler, drži, žanrski pop brez kompliciranega odnosa do metafizike, folklore in nacionalne pedagogike. Čist je kot trupla v mrtvašnici, heh, tako čist in brezkompromisen, da se povsem upravičeno vprašate, hej, kdaj hudiča je v kontinentalni Evropi nazadnje nastal tako čist in brezkompromisen psihotriler. Drži - kdaj? Dolgo je tega, res dolgo. Malce je sicer vse skupaj odvisno od vaših standardov, toda če imate za zadnji veliki, čisti, brezkompromisni evropski psihotriler Argentovo Rdečo globino (Profondo rosso, 1976), potem vaši standardi ne padejo daleč od resnice. Zgodovinska, tako rekoč epska zasluga Nočnega čuvaja je v tem, da nas opozori, kaj je bilo pravzaprav narobe z ostalimi dosedanjimi kontinentalnimi pop-žanrskimi filmi, jasno, predvsem psihotrilerji. Kaj? Eh, pač to, da so povsem zanemarili izročilo Alfreda Hitchcocka, največjega evropskega režiserja žanrskih filmov, tudi psihotrilerjev, da so potemtakem povsem spregledali, da je v psihotrilerju vse skupaj le igra, le perverzna igra med režiserjem in junakom/gledalcem, in da mora igra pač psihotriler slediti pravilom svojega žanra, če hoče postati za igralce neobvladljiva, pogubna in šokantna, z eno besedo, bolj ko psihotriler sledi pravilom igre, bolj uhaja igralcem iz rok in bolj se samim igralcem zdi, da igro režira nekdo drug. Izhodišče tega filma itak pove: nočni čuvaj se s prijateljem na začetku dogovori, da se bosta šla perverzno igro resnice in videza. Igrišče: svet. Pravila: vse je dovoljeno. Rezultat: vsa trupla so skrita v pravilih igre.