Priostrenemu vprašanju, ali so iz slovenščine napravili »grozno kompliciran jezik« jezikoslovci, sledi malo manj jasen Stabejev odgovor, »da je bilo treba, ko je postalo nemštvo moteče, vse, kar je dišalo po nemškem, počasi iztrebiti«. Ta trditev je močno pretirana, poleg tega pa ne upošteva, da je bilo nemštvo v slovenskem knjižnem jeziku moteče že Krelju v 16. stoletju. Stabej tudi svari pred navezavo »jezik = nacionalno« in pred tem, »da se knjižna oblika poveličuje«; nadaljuje pa takole: »Zaradi tega smo jezikovno nesproščeni in se nam zdi slovenščina zapletena. V primerjavi z angleščino, denimo.« Vprašujemo se najprej, zakaj ravno v primerjavi z angleščino (ne pa npr. s francoščino ali španščino), potem pa še, ali M. Stabej morda postavlja za vzorec osiromašeno substandardno angleščino iz holivudskih kriminalk in ali ni še ničesar bral o jezikovnem aspektu ostre socialne razplastenosti v anglosaškem svetu. Morda ni gledal filma Pigmalion ? Na zadnji strani intervjuja v Mladini sledijo še premalo pretehtane Stabejeve izjave, da so se od leta 1962 »zabrisale meje med stili in zvrstmi«, da se trenutno »zdi marsikomu največji jezikovni šok jezik komunikacije na internetu«, da so redaktorji novega SP prezrli besede SMS, »končno pa zaznali besedo VHS«, ne pa še DVD. In tako naprej lahkotno neodgovorno še o tem in onem, kar pa ne zadeva pravopisa, razen trditve, da bi (naslednji) slovenski pravopis s »1000 stran/mi/, ki bi ga recimo potrebovala in uporabljala poslovna sekretarka«, zmogli po njegovi metodologiji narediti v petih letih. Če se mu ne bo zataknilo že pri pridobivanju projekta od ustrezne državne institucije, bo zanimivo spremljati dogajanje, še zanimiveje pa presojati rezultate.