V drugih državah socializma je imela premoženje v rokah socialistična državna birokracija, ki ga je po demokratičnih volitvah le predala novim oblastnikom, ki enostavno niso vedeli, kako bi ga upravljali in so ga naglo prodali tujcem, kar se je v sedanjih kriznih časih izkazalo za popolno pogubo. V Jugoslaviji in Sloveniji si je vizionar (če gledamo v sedanjem trenutku) Edvard Kardelj zamislil unikatno samoupravljanje, ki nas trenutno rešuje. Lastnina je bila v rokah delavcev in ne državnih uradnikov, ki so v vseh sistemih enako zanič. Sicer je bila ideja takoj po osamosvojitvi, da se premoženje samoupravljavcev prenese v Pokojninski sklad, iz katerega bi se zagotavljale dostojne pokojnine za ljudi, ki so skupno premoženje tudi ustvarjali. Vendar je bila razumna in človeško sprejemljiva ideja poteptana, spodbujena z maščevalnostjo emigracije in pohlepom cerkvenih krogov. Začel se je vsesplošen lov na premoženje, običajni ljudje so dobili že vnaprej znane bedne certifikate in sedaj imamo, kar imamo. Nekaj obubožanih tajkunov, nekaj velikih družb, ki so nastale še v času socializma in peščico uspešnih novodobnih podjetnikov (za primer Joc Pečečnik, Mirko Tuš, Igor Akrapovič, Janez Škrabec, Miloš Urbanija, Andrej Orožen, Jure Knez, Rok Uršič in še nekaj dobitnikov gazel, ki niso iz trgovskih krogov). Neoliberalizem, ki mu je bil glavni glasnik sicer dobrodušni Kranjčan Mićo Mrkaić (sin otroka izpod Kozare, ki so ga po drugi svetovni vojni Slovenci s širokim srcem sprejeli pod svoje okrilje), se je zrušil v prah. Po Mrkaiću so najhujši sovražniki države kulturniki in športniki, ki »cuzajo« državni denar in ga ne služijo sami, ker njihovi dosežki niso veliko vredni, najhujši pa so delavci, ki bi radi dostojne plače od svojih delodajalcev. Na široko je liberalno-kapitalističnemu srcu Mrkaića odprl rdeče strani svojega dnevnika urednik Financ Peter Frankl, ki je v podporo svojemu komentatorju postavljal za zgled poslovno genialnost Igorja Bavčarja v Istrabenzu. In, glej ga, zlomka, dolgoletno podporo neoliberalizmu je praktičen mož Peter Frankl enostavno zaključil v svojem časopisu že 7. januarja letos v komentarju z naslovom Bavčar naj potone ali, kot so nekdaj zapisali Franu Levstiku – Pogine naj pes!Ustreljen zaradi dobička