Vendar: za kakšne podobe, stimulanse seksualnosti gre? Preprosto vprašanje, ki že samo po sebi predpostavlja dvom o seksualnosti kot nečem, kar je človeku dano, a tudi znano zgolj po naravi, in posledično o občem in enotnem mehanizmu oziroma vzorcu spolnega obnašanja. To, čemur smo priča, ni po nujnosti tako, kot je, čeprav se podobe spolnosti najbolje tržijo prav zaradi neizrečenega sklicevanja na pogojenost seksualnega vedenja z 'neobvladljivim' nagonom. Medijskih podob seksa se še vedno drži pridih razkrivanja intimnih skrivnosti in odpravljanja seksualnih tabujev v imenu svobodomiselnosti in poznavanja stvari. Naslovnice revij, fotografski kotički s seksualiziranimi komentarji v tisku, oglasi za vroče linije in oglaševanje na sploh, povsod se radi poigravamo z apeli na spolnost. Že laičen pregled materiala kaže na določene zakonitosti tega, pogojno rečeno, seksualnega žanra. Gre za podobe, ki niso neposredno vezane na vsebino ali pa niso nujne za njeno razumevanje in v tem smislu nimajo izražene izobraževalne vrednosti. Večinoma gre za prikaz samoumevno heteroseksualno usmerjenih žensk v dokaj natančno določenih postavitvah: razgaljenost, poudarek na intimnih telesnih delih, spuščen ali vabeč pogled, razprte ustnice, zleknjenost telesa in nagibanje glave. Primerjava z redkimi podobami spolno izpostavljenega moškega pokaže, da so ženske prikazane kot voljne in predajajoče se, moški pa kot obvladujoči; če gre za reprezentacije lezbične spolnosti, le-te koketirajo s predpostavljeno moško željo in se ne nanašajo na ekskluzivno spolno aktivnost lezbijk.