Avstrijska ministrica za zunanje zadeve Benita Ferrero-Waldner je kar na dveh javnih predavanjih objavila povabilo svojim kolegom na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem in v Sloveniji na sestanek na Dunaju, kjer naj bi se dogovorili o »strateškem partnerstvu«. Uporabila je metodo sklica, ki je ne bi uporabil niti predsednik koncerna, ko sklicuje sestanek podrejenih direktorjev, namreč, da bi, denimo, v časopisu koncerna najprej objavil članek, v katerem bi, med drugim, objavil tudi datum sestanka direktorjev, in jim šele kasneje poslal osebna vabila. Ker gre pa v tem primeru za zunanje ministre neodvisnih držav, seveda ni čudno, da je novica sprožila pikre komentarje v medijih. Ob tem so se pojavila zanimiva stališča. Nekateri trdijo, da nimamo drugega izhoda, kot da se tega sestanka udeležimo, če nočemo imeti še večjih problemov z Avstrijo na pogajanjih za vstop v EU. Z zunanjega ministrstva je slišati, da so dogovarjanja »koristna« in da se bodo zato verjetno sestanka udeležili. Medtem je avstrijska zunanja ministrica že tudi poskusila demantirati javne ocene, da se Avstrija pokroviteljsko obnaša do povabljenih držav. Ali navedena stališča res držijo?