»Sem najsrečnejši človek na svetu!« je večkrat v tistem dnevu slišati iz ust Ursa Liechtija, vodje produktnega razvoja pri eni najbolj priznanih evropskih tovarn čokolade, švicarski Lindt & Sprüngli. Širokemu nasmešku, katerega belino poudarja pražnja uniforma z medeninastimi gumbi in kapo v obliki metlic za stepanje sladke smetane, manjka le še svetlobni odblesk od zob, kakršnega znajo pričarati v hollywoodskih filmih. In res se najprej zdi, da je zelo prepričljiv igralec, saj je prava redkost srečati človeka, ki ga po osmih letih dela tako silovito preplavljajo hormoni sreče. A njihova raven kar ne upade in človek se zasači pri vprašanju, ali ni za to morda kriva čokolada. Po njej omamno diši v okolici tovarne s pogledom na Züriško jezero, v sami tovarni zaradi nje zaposlenim med hojo spodrsava, po polnih ustih pa se prepoznajo delavci, ki so v tovarni šele kratek čas. A tudi gospod Liechti, ki v čokoladnem poslu nikakor ni začetnik, vsak dan poje vsaj sto gramov čokolade. Resda vso njeno energijo porabi med 50-kilometrskim kolesarjenjem v službo in domov. Je s čokolado zasvojen? Zasvojenost je stvar samonadzora, je prepričan mojster čokolade. A njegovo delo vendarle ni samo okušanje čokolade, saj vlada v panogi neizprosna konkurenca – novi čokoladni okusi nastajajo kot po tekočem traku –, v zadnjem času pa jo pretresajo tudi naraščajoče cene kakava.