Slavnostni dan, 75-letnica, se je na drugem programu končal z nastopom človeka, ki v eni osebi združuje več metafor o zgodovini in nalogah slovenskega javnega radija. Dragan Bulič, legendarni glasbeni urednik, ve, kaj je treba narediti, da si še izobraževalen in se pri tem izogneš duhamornosti. Je tudi dokaz, da je mogoče kljub naraščanju komercializacije več kot dvajset let delati oddajo z enakim formatom. V torek je Bulič posnel tisočo glasbeno oddajo ŠTOS. Z obujanjem spominov na rockovsko glasbo se je prebil že do glasbe z začetka osemdesetih let. Prvo oddajo, takrat pod imenom SOS, je pripravil 21. 4. 1979. Podatek je pravi, saj mi ga je Bulič zapisal na karton, del embalaže ženinih novih najlonk. Zraven je priložil tudi listek z dokumentirano napako, ki smo jo pri pisanju o glasbi naredili v Vikendu. Bulič je pikolovec, na radiju poznan kot sitnež, racionalist. Kljub več kot tridesetletni strasti do glasbe namreč ne bi nikoli metal denarja za drage redke izdaje plošč, pravi. Kljub veliki ljubezni do športa (nogomet, tenis, kolesarjenje v službo) nerga, da je na javnem radiju odločno preveč športnih prenosov. Pa še: kljub vrhunskemu poznavanju glasbe se ni toliko potrudil, da bi si zoprno industrijsko zvonjenje na mobitelu zamenjal s kako luštno glasbo.