Medtem ko je ves demokratični svet obsojal genocidno politiko fašizma, je bilo mogoče v Slovencu brati fašizmu naklonjene članke. Tako je njegov glavni urednik dr. Ahčin 14. maja 1933 pisal, da ima fašizem brez dvoma mnoge simpatične poteze tudi za katoličane. Prav v tem času so fašisti hudo preganjali in poniževali Frančiška B. Sedeja, ki je bil zadnji slovenski škof v Gorici, sic! Kasneje, 7. aprila 1940, nacisti. Razglasili so ga za zvestega katolika, ki si zasluži mesto v Panteonu velikih državnikov itd. Winston Churchill je na začetku vojne izjavil: Kdor koraka s Hitlerjem je naš sovražnik. Primerno temu so Britanci in drugi zavezniki v antiosni koaliciji tudi ravnali. Le naši kolaboracionisti so bili gluhi in slepi, ne samo za svarilo Churchilla, temveč tudi drugih predstavnikov antiosne koalicije. Med drugim tudi OF, še posebno njenega krščanskega dela, ki je rotil škofa Rožmana in druge, naj za božjo voljo prenehajo sodelovati z okupatorji. Proti koncu vojne so se tem pozivom pridružili tudi begunska vladal in drugi. Vse je bilo zaman! Ostali so zvesti prisegi Hitlerju. Danes bi to zvestobo radi opravičili z bojem proti komunizmu. Je bil po njihovo tudi Churchill komunist. Je mogoče današnji španski kralj komunist, ker je vsem tujcem podelil častno državljanstvo kot priznanje za udeležbo v boju proti fašistični Francovi falangi. Odgovoril bi na Lahovo vprašanje, kakšno zvezo ima boj španskih borcev s kulturo, da se po njih imenuje kulturni hram. Vsak boj proti fašizmu je bil tudi boj za kulturo. Za naš narod pa tudi boj za obstoj. Zato je bila kolaboracija z okupatorji še toliko večje slaboumno dejanje, ki se ne gre z njim ponašati.