»Čim bolj se cilji bližajo, tem bolj se pota križajo,« je sicer zapisal Oton Župančič, vendar se v Evropi leva in desna skrajnost očitno topita in prepuščata prostor uravnovešeni sredini. Na Slovenskem pa po vsem sodeč ni tako. Že zmerna desna sredina ima besednjak kot iz hladne vojne. Lustracija, dekomunizacija, popolna revizija resnice o drugi svetovni vojni (kar je v večini zahodnoevropskih držav kaznivo in prepovedano početje), predvsem pa neznosno sovraštvo do politično drugače mislečih. Medtem ko se ima na francoski desnici 29% volilcev za liberalce, 16% za zmerneže, 12% za centriste, 5% za ekologe in le 4% za konservativce, so pri nas konservativni prav vsi po vrsti, ki se imajo za pomladnike ali njihove podporne ude. 63% francoskih desnih volilcev meni, da »je golizem pojem, ki danes ne pomeni več prav veliko«. Pazite, De Gaulle je bil heroj in vodja odpora, ne samo proti nemškemu okupatorju, temveč tudi proti vichyjski Franciji, se pravi proti kolaborantom, ki svojo kolaboracijo z nacizmom zagovarjali z zelo podobnimi argumenti kot protipartizanski krogi pri nas. Samo da so naši bili in so še neskončno bolj ofenzivni. Zato mi postane rahlo slabo vselej, ko prebiram ali poslušam samozadovoljne izjave slovenskih razumnikov v stilu udrihanja čez brezdušni liberalizem. Avtorji teh izjav zase izjavljajo, da so pristaši »žlahtnega konservativizma«. Kaj naj bi to bilo v resnici, tega pa doslej še nisem slišal. Samo da se žlahtno sliši. Podobno kot žlahtna plesen.