Omenjena razstava kaže, da se vendarle bliža čas, ko bo mogoče medvojne dogodke ocenjevati stvarno, z opisovanjem ugotovljivih dejstev in vzročno-posledičnih vezi, brez presojanja, kaj je bilo tedaj upravičeno in opravičljivo in kaj ne. Tisti, ki nismo doživeli tega časa, se namreč lahko strinjamo s Tomcem, da, iztrgani iz zgodovinskega konteksta, ne moremo ne razsojati ne obsojati. Edino tako razumem pravično presojo domobranstva, ki jo zahtevajo njegovi preživeli veterani, vendar pri tem računajo na ideološko priznanje nujnosti kolaboracije in neokusno primerjajo usodo domobrancev z židovskim holokavstom. Kolaboracija z nacisti, iskrena ali ne, izsiljena ali ne, je bila tako rekoč popolna. Enako nedvomna, čeprav še premalo raziskana, je tudi odgovornost komunistov, ki so z revolucionarnim nasiljem ne le spodbujali kolaboracijo, temveč tudi namenoma zamudili redke priložnosti za vojno spravo s protikomunisti. Vsekakor pa imata obe strani pravico, da vsaka na svoj način častita svoje mrtve. Kajti navsezadnje so si bile žrtve obojih enake vsaj v tem, da so v ognju groze plapolale, kot je pel France Balantič, eden največjih slovenskih pesnikov, ki je nato sam zgorel v domobranski postojanki.