Predolg bi bil, če bi skušal prikazati, kako je potekal spopad med zgodovinarji v zadnjih letih. Naj se zato za sklep zaustavim le še pri našem kulturkampfu. Prva ugotovitev, ki se pri tem ponuja, je naslednja: do razhajanj, kako ocenjevati sodobno zgodovino, prihaja tam, kjer sta bila fašizem in nacizem med vojno na oblasti ali sta, kot na primer v Franciji, Sloveniji, na Hrvaškem ali v Srbiji, našla politične sile, pripravljene sodelovati z njima. Očitno je, da tisti, ki se čutijo njihovi idealni nasledniki, skušajo opravičiti kolaboracijo z ugotovitvijo, da je bilo odporništvo nesprejemljivo, ker so ga vodili komunisti. Ti so se navezovali na boljševistično ideologijo in prakso, saj so med vojno in po njej v njenem imenu prelili mnogo bratske krvi. Poglavitno vprašanje, ki se pri tem postavlja, je naslednje: kako ocenjevati nacifašizem na eni in komunizem na drugi strani? Ali gre zares za dva enako nevarna totalitarizma ali pa je bil Hitlerjev in Mussolinijev režim za slovenski narod nevarnejši od Stalinovega? Pri tem razmišljanju ne bom razpravljal o dokončni rešitvi židovskega problema, čeprav bi že ta zadostovala za dokaz, da sta sistema, ki sta jo udejanjala, padla na dno vseh človeških vrednot. Spomnil pa bi na Hitlerjeve pogovore pri mizi, kjer je jasno povedal, kakšni so njegovi načrti s slovanskimi narodi. O njih je govoril kot o Indijancih na Divjem zahodu, ki da jih je treba obvladati, jim odvzeti inteligenco in jih razredčiti, da bo mogoče nad njimi nemško kolonialno gospostvo. V isti smeri je razmišljal Mussolini, pri čemer ne more biti dvoma, da bi diktatorja svoje genocidne naklepe v primeru zmage tudi udejanjila. Če je to razmišljanje pravilno, potem je treba reči, da je bil odpor proti njima moralno upravičen, politično potreben in zgodovinsko utemeljen, saj je umestil Slovence med narode, ki so izšli kot zmagovalci iz druge svetovne vojne. Brez te zmage ne bi bilo ne moderne Evrope ne mesta za nas v njej. Pri tem ne gre pozabiti ali zamolčati napak in zločinov, ki so jih med bojem in po njem zagrešili komunisti. Toda če se strinjamo v ugotovitvi, da kolaboracije z nacifašizmom ni mogoče opravičiti, ker gre za sodelovanje z ustrojem, na čelu katerega je stal Antikrist, kakor je v avtobiografiji zapisal papež Benedikt XVI., potem za spopad med slovenskimi zgodovinarji ni razloga.