Vendar ima vse svoje meje. Pismo, ki ga je škof Rožman 12. septembra 1942 poslal generalu Robottiju (našel ga je dr. Dušan Biber šele v sedemdesetih letih in v obtožnici ni bilo omenjeno), je verjetno eden izmed redkih dokumentov, ki povsem nazorno kažejo, kje in kako je škof Rožman mejo prestopil. Odkrito ponujanje pomoči okupatorju pri "zatiranju banditov", zahteva po uporabi orožja celo proti tistim, ki se borijo proti okupatorju zgolj s "komunistično propagando", pripravljenost za popolno podreditev organizacije "vaških straž" in politične policije okupatorju ter vsestranska in prostovoljna pomoč pri utrjevanju njegovega režima seveda zelo presegajo pojem deloma še razumljive "samoobrambe". O tem, kako so pismo razumele italijanske vojaške oblasti, prav tako ni nobenega dvoma. K pismu, ki ga je škof Rožman poslal v štab XI. armadnega območja, je general Robotti pripisal: "Škof in njegov zaupnik sta pripravila tale program za ravnanje v naslednjem zaporedju: 1) V celoti zbrati tiste elemente, ki bi lahko dali informacije o sestavi komunistov in partizanov v mestu. To obdobje bo časovno odvisno od števila ljudi, ki bi jih nastavili; za začetek bi po mojem za poskus postavili 50 do 70 mož. 2) Osebe, za katere bo ugotovljeno, da so nevarne ali pripadajo prevratniškemu gibanju, bodo razdeljene na tri skupine 1) tiste, ki jih je treba zatirati, 2) tiste, ki jih je treba aretirati in zapreti, 3) tiste, ki naj bodo pod nadzorstvom. 3) Bliskovit, trenuten nastop v vsem mestu, ko bomo prešli v sklepno akcijo zatrtja in aretacij." To so seveda dejanja, ki jih vse resne države kaznujejo na podlagi določil o veleizdaji, o kaznivih dejanjih kolaboracije s sovražnikom ali o sodelovanja v oboroženih silah nasprotnika. Še posebej, če kolaborant v kolaboracijo ni izrecno prisiljen z zakonodajo okupatorja. Prav takšne določbe je poznal tudi pravni red Kraljevine SHS iz leta 1929. Težko se je zato izogniti sklepu, da si takšna neposredna kolaboracija škofa Rožmana z okupatorjem pri "zatiranju" partizanov (ki jim mednarodno pravo priznava status strani v spopadu) zasluži mnenje, enako tistemu, ki ga je dr. France Bučar nekoč že izrekel o pozneje nastalem domobranstvu. "Moralnopravno je bilo domobranstvo od vsega začetka diskvalificirano. Privolili so namreč v to, da postanejo del nemškega vojaškega stroja. S tem so omogočili, čeprav na zelo majhnem območju, da se je nemška vojaška moč obdržala dlje, kot bi se sicer mogla. Moralno tako ravnanje nikakor ni opravičljivo, ker se sicer strinjamo s stališčem, da namen posvečuje sredstva." Zaradi vsega tega ne bi bilo slabo, če bi na republiškem tožilstvu prebrali tudi takšna "nova dejstva" o vlogi škofa Rožmana, kot je škofovo pismo Robottiju. In temeljito premislili, preden se odločijo za obnovo postopka.