Vendar ta prireditev ni bila zasebno zborovanje veteranov in podpornikov formacij, ki so kolaborirale s silami osi in njihovim ideološkim zorom, to je bila prireditev, na kateri so maševali slovenski škofi na čelu z metropolitom in predvsem na kateri so bili predstavniki nove slovenske oblasti. In kot so poudarili prireditelji, nikogar niso posebej vabili. Torej dr. Bajuk in drugi predstavniki nove vlade niso prišli po uradni dolžnosti, ampak motivirano. In s tem so za dogajanje prevzeli soodgovornost. Morda se dr. Bajuk sploh ne zaveda, kaj v Evropi pomeni takšno spogledovanje s politično in ideološko prakso sil, ki so jih v drugi svetovni vojni v skupnem boju porazili zahodni zavezniki in komunistična Sovjetska zveza, kaj pomeni oživljanje ideoloških diskurzov političnih sil in vojaških formacij, ki so jih zavezniki s tako lahkoto vrnili v smrt. Zagotovo pa bi se morali tega zavedati Janša, Peterle in vsi, ki uporabljajo Bajukovo figuro za realizacijo svojih kratkoročnih ciljev. Sploh vse bolj kaže, da je dr. Bajuk premier Janševe vlade. Če torej kdo meni, da Evropa glede teh stvari ni malenkostna, se grdo moti. Tisto, kar zamerijo Haiderju (oživljanje ikonografije in idej, ki preveč spominjajo na fašizem), dokazujejo z njegovo navzočnostjo na prireditvah, kjer je bilo precej podobnih estetskih in zgodovinskih razmišljanj; o resnici, o prevari, o judovsko-komunistični zaroti. In Haiderju, ki ima ob sebi celo enega poštenega Slovenca in enega poštenega Juda, nikakor ne uspe dokazati, da pretiravajo. In tudi venec na grobu pobitih partizanov Bajuka ne bo razbremenil odgovornosti za spontano navzočnost na prireditvi, kjer je eden od protagonistov. Še več, dejstvo, da je s prireditve z domobransko ikonografijo, kjer so navzoči na čelu s predsednikom vlade v en glas peli domobransko himno, pohitel še po alibi na prizorišče zločinov nad antifašisti, lahko dodatno obremeni podobo nove slovenske vlade; tako kot je Evropa do konca ponorela šele takrat, ko se je hotel Haider pokloniti žrtvam koncentracijskih taborišč. Zgled možnih posledic pa je tudi sosednja Hrvaška, na katero je postala mednarodna skupnost alergična zaradi spogledovanja s silami, ki so naj so bile ob koncu vojne še tako kruto in neupravičeno pobite predstavljale hrvaško kolaboracijo s fašizmom. Tuđmanova izjava, da je bila tudi NDH eno od hrvaških stremljenj po državnosti, ni nič hujša od besed Justina Stanovnika. Če bodo začeli evropski in svetovni časniki postopoma sestavljati mozaik nove slovenske vlade kot politične grupacije, ki oživlja in časti ideje domobranstva, se ne bo slabo končalo samo za Bajuka in kamerade, ampak bo kratko potegnila predvsem Slovenija v celoti.