Gledališče Koper je kljub spomladanski nestanovitnosti vremena sezono sklenilo v poletnem slogu: z ambientalno uprizoritvijo Chicchignole, komedije z grenkim koncem iz leta 1931, ki jo je italijanski komik Ettore Petrolini naslovil po glavni osebi, čigar ime je rimski vzdevek za človeka majhne postave – ne pa tudi, kot pove avtorjev primer, majhnega duha. Na vrtu Pokrajinskega muzeja Koper postavljeno besedilo, ki ga je na osnovi obstoječega prevoda Srečka Fišerja v narečje »prelil« Danijel Malalan, to priredbo pa je dodatno – z (moralističnim) krčenjem, dodajanjem (songov) ter jezikovnim in (tudi aktualističnim) besedilnim preoblikovanjem – priredila ustvarjalna ekipa, je v režiji Borisa Cavazze ob sodelovanju dramaturga Matjaža Briškega tudi močno mediteransko obarvano. Če k temu ustreznemu temperamentu, podkrepljenem z živo, v tem smislu tudi gibko, po melodiki sicer večvrstno glasbo (avtorstvo podpisuje Igor Leonardi, trio pa sestavljata še harmonikar Milko Cočev in kitarist Ivan Isovski) dodamo precejšnjo mero karikiranja in melodramatičnega parodiranja, ki se zgodi znotraj izpostavljenega okvira igre (ta pa v koketiranju s publiko mestoma pogleda tudi nase), se rezultat pokaže kot z nekaj preverjenimi elementi izpeljana gledališka »šagra«.