Objektivno se Slovencem v mejnem prostoru sosednje dežele dogaja podobno, kakor se je v prvih povojnih letih dogajalo italijanski skupnosti v Istri, le da so metode tokrat bolj prefinjene. Razlika je le, da je izseljena istrska skupnost dobila na drugi strani meje primerna domovanja in priporočila, po katerih je imel status optanta pri zaposlovanju mnogokrat večjo težo kakor univerzitetna diploma, in da se utesnjeni Slovenci nimajo kam izseliti. Urbanizacija obmejnega prostora sosednje dežele je zdaj pri koncu in za nazaj ne more več nič popraviti niti zaščitni zakon. Zato pa bi bilo nujno rešiti, kar se še v sedanjih postopkih rešiti da. Hudo bi bilo, če bi sedanji upor izvoljenih svetovalcev Brescie, Tabaja, Pavlina, Jazbarjeve in drugih ostal le epizoda, njegovi nosilci pa moteči elementi, kakor Pahor, Sancin, Malalan in drugi na Tržaškem, ki vznemirjajo predstavnike politično etabliranih manjšinskih struktur v koketiranju z oblastjo. Svojčas je predsednik odbora za zunanje zadeve državnega zbora Jelko Kacin ugotovil, da Slovenije ne bo motila Berlusconijeva desnosredinska koalicija, ker se bo z njo lahko pogajala o vseh problemih skupnega interesa. Zagotovo so sedanji posegi v eksistenčni manjšinski prostor na Goriškem in Tržaškem, kjer vladata desnosredinski koaliciji, lahko preizkusni kamen za njegovo intervencijo. Še posebno zato, ker se z druge strani meje zelo hitro odzovejo na sleherni problem italijanske manjšine v Istri.