Travma zaradi vzhodne meje se je potem zavlekla v povojni čas, ko je Italija pod pritiskom zaveznikov in zgodovinskih okoliščin podpisovala mednarodne sporazume, ki so urejali razmere ob meji, in jih hkrati poskušala sesuvati. Pri pariški mirovni pogodbi iz leta 1947 je že nekaj tednov po podpisu uradno zahtevala njeno revizijo. Londonskega memoranduma, sprejetega 1954., ki je de facto zakoličil mejo na Škofijah, si nobena italijanska vlada v nenehnem koketiranju z desnico ni upala predložiti parlamentu v ratifikacijo. Osimski sporazum, iz 1975., je Italija podpisala in ratificirala, a se je desnica pognala proti njemu z vso silovitostjo. Zavračanje sporazuma je potekalo pod okoljevarstvenimi, narodnoobrambnimi in drugimi gesli, vendar je bilo prikrito bistvo upora prav zavračanje meje. Posledice upora občutimo še danes, saj si nobena vlada doslej ni upala dvigniti sredstev, ki jih po osimskem sporazumu Slovenija nakazuje Italiji na poseben fiduciarni račun. Tako daleč namreč gredo poskusi naših sosedov, da bi postavili pod vprašaj sporazume, ki urejajo odnose v zvezi z mejo.