»Brezno brez vrnitve je tako globoko, da ni še nikdar nihče slišal zvoka, ko je tisto, kar je padlo vanj, udarilo ob dno,« je pojasnila Lavinia. »Celo nekaj čisto mladih, neizkušenih podgan je v njem tragično končalo.« Nekajkrat je posmrkala. »Barbaro je brezno obzidal – trdeč, da zato, ker hoče tako zavarovati prebivalce Nebesnega mesta. A to je bila laž. Svoj živi dan ni naredil ničesar takega, s čimer bi koga zaščitil. V resnici mu je brezno prišlo prav, da se je znebil svojih žrtev.« Podgana je srdito zacvilila. »Sreča je bila tako obupana, da je sledila svojim hčerkicam v smrt. Barbaro se je znova poročil in po letu dni je njegova druga žena, Loreta, povila hčerko z imenom Katarga.« »Katarga?« Jeremiju bi se skoraj zaletelo. »To Katargo?« »Tako je. Njo je Barbaro pustil pri življenju. Pri srcu mu je bilo vse, kar je bilo odvratno in sprevrženo, Katarga pa se je rodila brez kožnega barvila in je bila že kot novorojeno dete nepopisno grda. Morda je Barbaro v pomanjkanju barvila videl znamenje nadnaravnih moči. On sam je imel, kakor so govorili, velike čarobne sposobnosti.« Lavinia se je spet popraskala, tokrat s sprednjo tačko. »Leto zatem mu je Loreta podarila sina. Toda umrl je takoj po rojstvu. Pozneje je rodila še dve hče359