Medtem vsakdanja realnost prodira v najin mehurček na druge načine. Melita ob gledanju nocojšnjih televizijski poročil razdraženo izbruhne. V enem od niza poročil v mnogih dneh o begunskem »problemu«, ta je konkretno o begunski spalnici na Celovški, TVS poroča o protestih, ki jih je organizirala še posebej grda vrsta ksenofobov. Ti ljudje zahtevajo, da begunski center izpraznijo do ničle in tuj izmeček odstranijo, kolikor se da daleč od njihovih dragocenih, etnično čistih sosesk - na neke vrste sanitarno distanco, da ne bodo prisiljeni vsak dan gledati barv kože, ki so drugačne od njihove. Kaže ljudi, ki pravijo, da so slišali, da imajo ti ljudje bolezni; kot dokaz ponujajo tisto dejstvo, da je treba njihovo zgradbo razkužiti. Očitno jim ne pride na misel, da je zgradbo mogoče treba očistiti zato, ker je bilo dvakrat več ljudi, kot je normalna kapaciteta parkiranih v nekaj, kar je bil brez dvoma že na začetku svinjak. Medtem na drugi lokaciji - v Prekmurju - možakarja vprašajo, kako se počuti, ko ima v vasi tujce. »Torej, vprašam vas, kako bi se lev počutil, če bi jaz hodil po Afriki?« odgovarja s tisto posebno vrsto domišljavega provincialnega zadovoljstva spričo lastne bistrosti, za katero ne moremo reči, da izvira od tam, ker je nedvomno skupna rasistom mnogih dežel z mnogimi kožnimi odtenki. Če kaj, je to območje mogoče imenovati hajderizem blažje vrste. Navsezadnje je nacizem izviral ravno tam čez, čez sončno stran Alp.